Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (11,25-30): Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Tako kot mnogi prazniki, ki so datumsko vezani na veliko noč, je tudi tretji petek po binkoštih – praznik Jezusovega Srca – vezan na temeljno sporočilo velike noči: Bog je tisti, ki nas je prvi ljubil. Ustvarjeni smo bili iz ljubezni. Čeprav smo z grehom zatajili to ljubezen in povzročili, da “ljubezen ni ljubljena” (sv. Frančišek Asiški), nas Bog ni nehal iskati. Iz ljubezni je poslal Sina na svet, ki je vzel nase plačilo za naše grehe. Za nas je trpel in umrl, a tretji dan vstal – smrt je bila premagana, ne samo Zanj, ampak za vse ljudi. Četudi nas žalosti usoda zemeljske smrti, je Jezus prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Tudi zato se na praznik Jezusovega Srca spominjamo te njegove prekipevajoče in neskončne ljubezni. Jezus je tisti, ki nam je razodel Očeta, ki je bogat v usmiljenju, in poslal Svetega Duha vsemu človeštvu kot vez ljubezni med Očetom in Sinom.
Srce velikokrat razumemo kot znak ljubezni in ne samo kot neki osrednji telesni organ, ki iz nam neznanih razlogov poganja kri po vsem telesu in nas ohranja pri življenju. Srce je tudi simbol človekovega duha: ta duh je nosilec te ljubezni, ki jo prejemamo od Boga. Če to ljubezen zavrnemo, smo pravzaprav odrezani od življenja. Jezus je na križu (in tudi že prej) prelil kri za nas, nazadnje tako, da mu je vojak s sulico prebodel stran. Srce je bilo s tem dokončno odprto za ves svet. Predragocena kri je bila razlita, da je napojila zemljo, iz katere smo narejeni in v katero se vračamo. In od tedaj nismo rojeni za smrt in uničenje, ampak za življenje. Medtem ko nas voda krstno prenavlja, iz nje vstajamo kot novi ljudje, je kri tista, ki daje življenje. Prav zato je Jezus velikokrat govoril o tem, kako sam sebe daje v hrano, to pa je uresničil – pred svojim trpljenjem – prav pri zadnji večerji. In prav pri vsaki evharistiji se tega dogodka ne samo spominjamo, ampak ga ponavzočujemo. Dogaja se srečanje dveh ljubezni. A naša je le plod tiste, ki nam jo daje Bog, saj smo po Njegovi podobi ustvarjeni.
Da Jezusa lahko spoznamo, moramo biti ponižni. Jezus se najprej razodeva malim. In če spoznamo Sina, spoznamo tudi Očeta. Modrost tega sveta tega ne more doumeti, razen po Svetem Duhu. In vsakomur je danes dana možnost, da Boga spozna in ne zapre svojega srca pred njim. Bog je tisti, ki trka na naša vrata, a kljuka je le na naši strani.
Več:
