Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-32): Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko:
»Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.
Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Pričujoči odlomek, ki je precej dolg, nam je dobro znan. Letos smo ga že slišali, vsaj tisti del, ki govori o izgubljenem sinu. Tokrat pa imamo v paketu kar vse tri prilike, s katerimi Jezus ljubosumnim farizejem pokaže, da je božja logika precej drugačna, kot si oni zamišljajo. Ne razumejo Jezusovega druženja s tistimi, ki so bili po njihovem mnenju zaradi lastnih dejanj izvržek družbe: od pobiralcev davkov, ki so za pravoverne Jude predstavljali odpadnike ter okupatorjeve sodelavcev, pa vse do vlačug in raznih javnih grešnikov, ki so se iz kdo ve katerih razlogov odzvali na Jezusovo povabilo. No, ali pa Jezus na njihovo povabilo. In Jezus vsem tistim, ki godrnjajo nad njegovo dokaj neobičajno in družbeno nesprejemljivo prakso, odgovori v svojem slogu: skozi prilike, ko pokaže na nek konkreten dogodek in nato poslušalcem daje priložnost, da sami pridejo do odgovora.
Vse tri prilike odsevajo isto logiko: ni večjega veselja v nebesih od tega, da se nekdo odpove svoji grešni zablodi in se vrne nazaj na pravo pot. Vendar pa vse tri prilike na nekoliko različen način, z različnih zornih kotov, opišejo to veselje Boga nad spreobrnjencem. Prvi dve priliki sta krajši. Prilika o izgubljeni ovci opozori na vidi, da je večje veselje nad ovco, ki zatava in jo pastir najde. Celo žrtvuje ostalih 99 in gre iskat eno samo, izgubljeno. Išče jo, dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče slovesen shod veselja.
Podobno je pri ženi, ki išče izgubljeno drahmo. Gre za staro grško valuto, ki je veljala nekje okoli četrtino šekla (celodnevnega zaslužka). Kovanec, ki lahko za koga predstavlja tudi veliko vrednost. Žena se odloči, da preišče vso hišo. In ko jo najde, zaradi najdene drahme skliče k sebi ljudi – zelo verjetno jih bogato pogosti. Našla je izgubljeno drahmo, čeprav jo stroški pogostitve verjetno stanejo precej več kot znaša sama vrednost drahme. A to je spet Božja logika. In v obeh primerih je Bog tisti, ki išče izgubljenega človeka.
Več si lahko preberete TUKAJ.
