Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,9-14): Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Morda se ta odlomek kar nekoliko težko vključuje v kontekst misijonske nedelje. A poskusimo ga razumeti tokrat nekoliko drugače, čeprav smo ga že tolikokrat slišali in brali. Jezus tu namreč podaja priliko, torej nekakšen hipotetičen primer, konkretno zgodbo. In konkretne zgodbe so tiste, ki nagovarjajo srca ljudi. Vsekakor precej bolj od abstraktne govorice.
Zato morda najprej začnimo z vprašanjem: ali ste kdaj doživeli, da ste šli z nekega dogodka domov “opravičeni”? Denimo, da ste začutili, da vam je nekaj odpuščeno, da vas ne bremeni več? Krivda (no, bolje rečeno, občutek krivde) je nevarna, saj dejansko uničuje vero, kot pravi David Wilkerson (v najnovejši št. revije Prenova). Satan namreč želi, da bi bil človek zaradi krivde tako zlomljen, da bi opustil vero. Češ, saj je Bog obupal nad mano, vseeno je, če neham verovati, tako ali tako bom pogubljen. Zato je krivda najboljša pot do izgube vere.
Več si lahko preberete TUKAJ.
