Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
Če nas božja beseda že ob zaključku cerkvenega leta usmerja h koncu časov, si je treba priznati, da ni lahko poslušati Jezusovih napovedi, kaj vse se bo še zgodilo pred koncem tega veka. No, marsikaj nam je znano: vojne, potresi, kužne bolezni. Še ne tako dolgo nazaj smo imeli pandemijo covid19. Žal se nanjo nismo ravno zrelo odzvali.
Toda nabor božje besede za prvo adventno nedeljo daje veliko upanja. Bog nas ni zapustil. Ostaja z nami vse dni do konca sveta. Vabi nas k temu, da prenovimo svoje življenje, obnovimo odnos z Njim. Adventni čas je namreč čas spokornosti in upanja, tudi vijolična liturgična barva nas spomni na to. Jezus pa nas predvsem opominja, naj bomo vsak hip pripravljeni, ker se bo Njegov ponovni prihod zgodil nenadoma – ob času, ko ne bomo pričakovali. Tako kot svoje učence tudi nas vabi k čuječnosti in pripravljenosti v času milosti med njegovim prvim in drugim (ter poslednjim) prihodom. Tudi v tem vmesnem času prihaja k nam po evharistiji. Ostaja torej navzoč na svoj skrivnosten način, in prav ta njegova sedanja navzočnost je tista, ki nas pripravlja na konec časov. Ne vemo, kdaj bo to. Lahko bomo že prej (telesno) umrli. Oboje nas lahko preseneti.
Konec tega veka seveda prinaša tudi neizogibno ločitev med tistimi, ki bodo sprejeti, in tistimi, ki bodo zavrženi. Spomnimo se prilike o pšenici in ljulki – ločitev med obema vrstama, med katerima v času, ko šele poganjata, ni videti nobene razlike, se zgodi na koncu, ko bo Sin človekov požel oboje, a sprejel samo pšenico. Torej tisto vrste trave, ki obrodi svoj sad: zrnje, iz katerega nastane moka, iz nje pa kruh. Jezus je opomnil, naj ljulke ne rujemo pred časom ven, da ne bomo z njo izruvali tudi pšenice. To je prispodoba človeštva. Živimo v času, ko se dobro in zlo mešata, včasih ne vemo, kaj je resnično in dobro. V tem času je naša naloga rasti v svetosti. S tem postajamo pšenica, ki jo bo Gospod ob koncu časa sprejel.
