Piše: Damian Ahlin
Nekateri zgodovinarji menijo, da so ločnico med medicino in farmacijo ustvarili Arabci. Čeprav je ločitev obeh poklicev v Evropi postala uradna šele leta 1240 z dokumentom, ki ga je podpisal nemški kralj Friderik II.
Rojstvo farmacije in medicine se je nedvomno zgodilo istočasno, njun razvoj pa je skozi stoletja potekal z roko v roki vse do današnjih dni. Čeprav ni znano, kdo je bil prvi čarovnik, šaman, ali zdravilec, so njihove zdravilne funkcije obsegale raznolike dejavnosti, od priprave zdravil ali najbolj divjih kirurških posegov do plesov za odganjanje zlih duhov. Sčasoma sta se ti dve dejavnosti ločili, vendar sta bila zdravnik in lekarnar v mnogih primerih in več stoletij ena in ista oseba.
Izvor lekarne
Že v starem veku je treba omeniti prizadevanja takratnih zdravnikov v civilizacijah, kot je indijska, ki je razvila ajurvedo, tradicionalno medicino, namenjeno združevanju telesa, uma in duha, ki je trdila, da sta bolezen in zdravje posledica prepletanja treh glavnih vidikov obstoja. Za zdravljenje bolezni so uporabljali materiale, kot sta kolokvintida in konoplja. Eden najpomembnejših traktatov te prakse je bil Sushruta Samhita, ki je razvil uporabo kirurgije v medicinski praksi. Besedilo odlikujejo opisi naprednih kirurških instrumentov in tehnik ter seznam 1.120 bolezni, 700 zdravilnih rastlin, 57 pripravkov živalskega izvora in 64 pripravkov mineralnega izvora.
Stari Egipt je imel svojega boga Anubisa. Po njihovi mitologiji je boginja Izida gojila zdravilne rastline ter svoje skrbi in znanje prenesla na svoja sinova, bogova Horusa in Anubisa, ki sta postala dobavitelja zdravil. Njihovo delo je nadzoroval Toth, bog modrosti, pisave, glasbe in ustvarjalec zdravil, imenovan tudi Pha-ar-maki. Medicine in farmacije so se učili duhovniki v hišah življenja v templjih. Tam so duhovniki pripravljali in shranjevali zdravila.
V Grčiji so farmacevtsko področje jemali precej resneje, vsaj kar zadeva mitologijo. Čeprav je grška znanost črpala iz egipčanske in babilonske znanosti, je oblikovala tudi lastna prepričanja. Hipokrat je na primer menil, da so bolezni posledica neravnovesja med štirimi humurji v telesu (žolč, atrabilis ali črni žolč, kri in flegma), zdravila pa naj bi vzpostavila to ravnovesje.
V srednjem veku je bil upad znanosti in umetnosti velikanski. Kult božanskega kot zdravilnega sredstva se je nadaljeval tudi v krščanstvu. V tem času se je nedvomno najbolj izrazilo razmerje med zdravjem in božanskostjo. Svetnikov, h katerim je bilo mogoče moliti, je bilo skoraj toliko kot bolezni, in le najbolj privilegirani so lahko dobili relikvijo enega od njih, nezmotljivo zdravilo za ozdravitev. Kulturne trdnjave te prakse so bili samostani. Številni verski redovi so imeli prostore, kjer so menihi pripravljali zdravila in gojili zdravilne rastline.
Edini, ki so se izognili kulturnemu zatonu, ki ga je povzročil propad Rimskega cesarstva, so bili muslimani, ki so se od leta 711 naprej naselili na jugu evropske celine. Razvijali in izpopolnjevali so antične in takratne znanstvene teorije, ne glede na njihov izvor, ter dosegli višino znanja, ki je Evropa do renesanse ni poznala.
Nekateri zgodovinarji menijo, da so ločnico med medicino in farmacijo ustvarili Arabci. Čeprav je ta ločitev poklicev v Evropi postala uradna šele leta 1240 z dokumentom, ki ga je podpisal nemški kralj Friderik II. Gre za Magno karto poklica, v kateri so bila navedena pravila, ki so jih morali farmacevti spoštovati in ki so urejala pripravo zdravil in njihove cene.
V renesansi je prišlo do eksplozije človeškega znanja, ko se je v svetu znanosti začelo dvomiti o vsem, razen o religiji. Z leti se je medicina razvijala, vzporedno z njo pa tudi farmacija. Zdravila so začeli bogatiti z novimi surovinami, ki so jih prinesli iz Amerike. Vendar je bilo šele leta 1899 prodano prvo zdravilo v obliki tablet, Aspirin, kar je bil začetek sodobne farmacije.
Najstarejša lekarna
Čeprav je prva lekarna v Evropi zabeležena leta 1221, ko so jo ustanovili bratje dominikanci v samostanu Santa Maria Novella v Firencah, so lekarne začele delovati v javnosti šele štiri stoletja pozneje. Leta 1658 so se, po uspehu izdelkov, kot so Aqua di Santa Maria Novella, parfum, ki ga je leta 1533 naročila Caterina de Medici za svojo poroko, Olio da bagno ali Aqua di lavanda, odločili odpreti podjetje.
Zato je edina lekarna, katere izvor je dokumentiran in katere podatki se zdijo bolj zanesljivi, v Španiji. Natančneje, nahaja se v občini Llivia v provinci Girona. Lekarna Esteve de Llivia je bila ustanovljena v začetku 15. stoletja, danes pa je muzej, v katerem si lahko ogledate veliko zbirko renesančnih skrinjic s portreti svetnikov in likov, loncev iz 16. in 18. stoletja ter baročno omaro, ki jo je izrezljal Josep Sunyer v času, ko je družina Esteve prevzela lekarno in jo vodila sedem generacij. Na voljo so tudi knjižnica, laboratorijski instrumenti, stara zdravila, preparati, knjige receptov in zanimiva zbirka albarelov, valjastih keramičnih posod, ki so jih apotekarji uporabljali za shranjevanje zdravil in trdnih pripravkov.
Vir: https://www.larazon.es/salud/20211227/m67grlkt6bfzlohvmk5unxkglu.html
