Piše: Blagovest.si
Izstopi iz duhovniških vrst v tem času niti niso tako redki. Še ne tako dolgo nazaj smo tako spremljali dokaj bizarno zgodbo o izstopu župnika v Stranjah pri Kamniku. Sedaj je na Štajerskem odjeknila novica, da je iz duhovništva odšel dokaj mlad duhovnik, ki je imel novo mašo pred dobrimi petimi leti.
Pogosto je tako, da nekoga začnemo ceniti šele takrat, ko ga izgubimo. In tako je tudi pri duhovnikih. Ob neugodnih trendih, ko število duhovnikov pada zaradi zelo nizkega prirasta novih, medtem ko se obstoječa duhovniška populacija stara, so izstopi mlajših duhovnikov še toliko bolj boleči. Še bolj pa nenadna smrt nekoga, ki je bil še na višku svojih moči. Zadnja leta je bilo takšnih primerov že kar nekaj, zlasti v ljubljanski nadškofiji. V zadnjih mesecih smo zabeležili tudi dva kazenska izgona iz kleriškega stanu. Medtem pa župnije objavljajo statistike za preteklo koledarsko leto. In praktični nikjer ne morejo biti zadovoljni, saj je padec verske prakse po epidemiji covid19 še posebej drastičen. In če je ljudi, ki potrebujejo Boga, manj, je razumljivo tudi duhovnikov manj.
Kaj se torej dogaja z našimi duhovnimi poklici? Kolikor vemo, se zanje veliko moli. Ali je torej Bog gluh za naše molitve?
Poglejmo, kaj je v zvezi s tem dejal celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž ob lanskem intervjuju za Radio Ognjišče glede tega, kako nagovoriti mlade:
“Danes jih lahko nagovorimo samo še s svojim življenjem. Lahko veliko govorimo o nauku, potrebi, ampak nenazadnje se bo mlad človek odločil za tja, kjer bo čutil, da je vera otoplila srce, da bi so želel biti tak. Odkar sem prišel v Celje kot škof, kjer se vidi, da poklicev ni, da je stanje tako kot je, da smo duhovniki v letih, se zdi, da je glede tega med nami nepotrpežljivost, užaljenost. V smislu, »Gospod, mi smo vse zapustili in šli za teboj, kje so zdaj rezultati, ljudje, ki bi to opazili…«.
Več si lahko preberete TUKAJ.
