Piše: blagovest.si
Da mora tudi Cerkev stopiti v korak s časom, velikokrat slišimo in beremo. A tisti, ki takšne trditve izrekajo, imajo v mislih precej radikalne poglede na to, na kakšen način naj bi Cerkev šla v korak s časom. Namreč, “drzni znanilci” sprememb v Cerkvi si želijo predvsem takšnih premikov, ki gredo v smer priznanja pravice do ubijanja nerojenih otrok, priznanja intimnih zvez homoseksualnih parov na ravni zakramentalne zakonske zveze, ženskega duhovništva, itd.
Jasno je, da se takšne zahteve ne ujemajo z naukom, niti naukom Cerkve niti Svetim pismom. A vendar, dandanes je moderno, da se takšne zahteve tudi teološko argumentirajo. Kar ni nič nenavadnega – tudi hudič je, ko je skušal Jezusa v puščavi, uporabljal citate iz Svetega pisma.
Modernizem se zelo prikriva
Vendar glavna težava niso toliko takšne radikalne zahteve, pač pa razna prikrita modernistična stališča, ki na prvi pogled zvenijo povsem normalno. Morda v svoji začetni fazi delujejo zgolj kot “moteča zrnca”, ki niso moteča, vendar nas po metodi “kuhanih žab” navajajo, da sprejemamo vedno več takih “zrnc” kot nekaj samoumevnega. In šele nato ugotovimo, da se je stvar močno razrastla in nas “okužila”. Prvotno samo akademske teze, ki na videz niso sporne in ne morejo vzbuditi odpora, hitro sprožijo efekt snežne kepe modernizma.
Poglejmo praktični primer. V sodobni teologiji se nič kolikokrat pojavlja na videz privlačna misel, da je človek že po naravi iskalec Boga in da iz tega tudi sledi, da se človek že po naravi lahko odreši. Je torej že odrešen sam po sebi. Kaj to pomeni? Da de facto ne potrebuje Odrešenika. S tem odpade nujnost spreobrnjenja, zakramentov in tudi misijonskega delovanja, pa tudi grešne prakse same po sebe niso problem, saj se človek po tem nauku zveliča že po naravi. Iz tega sledi, da je pekel dejansko prazen, saj ni nikogar, ki bi se lahko pogubil. Vidimo torej, da na videz majhna teološka zmota lahko za seboj potegne velike posledice. Zato je Božja Mati tudi v sporočilih v Medžugorju in Kureščku opozarjala na stranpoti modernizma.
Nič manj nevarna zmota pa je tista, ki poudarja, da se človek že s samim dejanjem krsta zveliča. Tu obstaja več različic te zmote. Zagovorniki te pa trdijo, da dejansko ni potrebna nobena molitev za ozdravljenje, niti za osvobajanje od prekletstev in hudih duhov, ker smo tega že tako ali tako rešeni (praksa žal pogosto kaže drugačno sliko). Ta teološka zmota torej bazira na racionalističnem konceptu, ki pa zavrača subjektivno vlogo človeka pri zakramentih. Potrebno je namreč sodelovanje človekove narave z Božjo milostjo. Tisti, ki tajijo subjektivno plat človekove ranjenosti, s tem omogočajo, da mnogi krščeni kristjani iščejo ozdravljenje in osvoboditev v nekrščanskih duhovnih okoljih, s tem pa zaidejo v greh zoper prvo Božjo zapoved.
Več si lahko preberete TUKAJ.
