Piše: Gašper Blažič
V glasbenem svetu je Samo Glavan (prej Dušan Uršič) znano ime, pa čeprav velikokrat prezrto. Letos praznuje 40 let svojega glasbenega delovanja, saj je daljnega leta 1981 posnel svojo prvo skladbo. Sčasoma se je znašel na stranskem tiru…
Njegovo poklicno ustvarjanje pa je vendarle neposredno povezano z radiem. Od prvih začetkov na Radiu Glas Ljubljane in nato na Valu 202 je kot moderator deloval na Radiu Kranj in nato postavil Radio Hit ter leta 1995 odšel na svoje z Radiem Dur, ki oddaja le še prek interneta. Oddaje o glasbi pripravlja za Rock radio in Radio Prlek. V zadnjih letih pa je sodeloval pri ustanavljanju Novega radia, Glasbenega radia, A-radia in Odprtega radia.
DEMOKRACIJA: Domobranski kantavtor za slovensko manjšino v Sloveniji. Tako piše na tvoji spletni strani. Zakaj takšen naziv?
GLAVAN: Ker s svojim angažiranim glasbenim delovanjem v kantavtorstvu branim svoj dom v vseh pomenih te besede:
simbolično, na ravni obrambe slovenskega načina življenja ter našega jezika in kulture, pa tudi konkretno, na ravni ključavnice vrat svoje hiše po sistemu: »Mi casa – mi casa, alora: stai lontano!«
DEMOKRACIJA: Če dobro pomislim, se kar težko znajdem med vsemi imeni radiev, pri katerih si sodeloval. Zagotovo je bil Dur najbolj znan in najbolj prepoznaven, z značilnimi glasbenimi podlagami, imeni oddaj pa seveda tudi spikerji.
GLAVAN: Radio Dur je bil »moj otrok« in vanj sem vložil vse, kar sem imel in znal, vključno s svojim zdravjem. Projekt je bil zastavljen preveč romantično in premalo poslovno.
DEMOKRACIJA: Kje je bil glavni razlog, da je bil Radio Dur, ki je v začetni fazi oddajal s šibkim oddajnikom s Šmarne gore (nepozabna frekvenca 103,4 MHz), likvidiran?
GLAVAN: Po prvem obdobju je bila ta frekvenca spremenjena v 103,3 MHz zaradi dogovora s Hrvaško, da se med seboj ne bi motili frekvenci 103,4 in 103,5, Hrvaškega katoliškega radia. Pozneje sta prišli še leta 1999 frekvenca 107,4 MHz (Sv. Jošt nad Kranjem, kasneje preseljena na Ravni-Valvasor pod Stolom) in leta 2006 104,1 MHz (Javornik nad Črnim Vrhom).
Težko bi rekel, da je bil Radio Dur likvidiran, vzrok za prenehanje oddajanja tega programa na frekvencah UKV, je bil kombinacija moje poslovodske nespretnosti in načelno nepremakljivega delovanja z nesprejemljivimi vsebinami v mentalno in politično sovražnem okolju.
DEMOKRACIJA: Dandanes je prihodnost radijskega oddajanja v DAB+. Pri nas nekako še ni uveljavljen. Verjamete, da se bo v nekaj letih razširil?
GLAVAN: Od začetka DAB+ v letu 2016 se je že veliko spremenilo in ta tehnologija je nedvomno radijska tehnologija prihodnosti. To ne pomeni, da bo UKV kar ukinjen – vsaj kmalu ne. Oba sistema bosta delovala vzporedno; po mojem skromnem mnenju vsaj še 10 let.
Zanimivost: na nacionalnem multipleksu oddaja 19 radijskih postaj, od katerih ima 18 postaj tudi frekvence UKV, le ena oddaja ekskluzivno na DAB+; to je Odprti radio.
DEMOKRACIJA: Bliža se, vsaj uradno, 40-letnica tvojega glasbenega ustvarjanja. Kot si zapisal, si sredi decembra 1981, v zelo nevarnih časih torej, samo s kitaro in z lastnim vokalom na RGL posnel prvi dve uspešnici: »Jožkoti« in »Usmerjenčki«. Obe sta v novi »takmašni« preobleki našli pot na nosilce zvoka. Tista o Jožkotih in njihovih naslednikih je prek aranžmaja Milana Ferleža postala celo diksi komad s tedanjim Plesnim orkestrom Radia Ljubljana …
GLAVAN: Najprej sem obe pesmi posnel sam s kitaro v – lahko bi rekel − v legendarnem studiu Radia Glas Ljubljane na Gregorčičevi 5 v Ljubljani. Založbo kaset in plošč RTV Slovenija je takrat vodil Ivo Umek, tudi sam glasbenik, in ko mu je glasbeni redaktor RGL Tomo Pirc predstavil ti dve pesmi, je padla odločitev, da je treba posneti obe pesmi z aranžmajema, ki ju je prispeval kitarist Milan Ferlež Žajfek. Kot star glasbeni maček je znal prisluhniti mojim idejam o tem, kaj bi rad, in ker sem že od malih nog občudoval Louisa Armstronga, smo šli v dixieland.
DEMOKRACIJA: Obe skladbi, Jožkoti in Usmerjenčki, sta imeli tako izrazit satirični naboj, da ju oblastniška cenzura tistega časa ni mogla prezreti. Je bilo kaj odmevov, reakcije oblasti?
GLAVAN: Reakcij ni bilo. Ti dve pesmi sta zveneli dovolj naivno in neškodljivo, da nihče ni dvignil obrvi, priznati pa moram, da tudi sam nisem »vgrajeval« v besedili kakšnih globljih pomenov, tako da je bilo vse skupaj kar romantično.
DEMOKRACIJA: Od mladega, perspektivnega pa tudi naivnega kantavtorja – nekaj od tega si opisal tudi v skladbi SVOBODEN − si kmalu postal moteč dejavnik in te nacionalna RTV-hiša ni več vabila v goste. Od kdaj naprej?
GLAVAN: Ne spomnim se natančno, ampak ko sem leta 1985 prišel s služenja vojaškega roka v okupatorski vojski s polno malho osnutkov in že narejenih pesmi, ki še zdaleč niso bile prežete s prostodušnostjo Jožkotov in Usmerjenčkov, se je vse spremenilo. Nekaj časa sem že mislil, da bi šlo in da je glasba dovolj dobra (vsaj v primerjavi z drugimi na sceni), da bi se dalo celo od tega živeti, kmalu pa je postalo jasno, da še noben disident ni nikoli živel od svojega dela, če je ostal načelen. Tako je bilo tudi z menoj.
DEMOKRACIJA: Si se tudi iz tega razloga pridružil ekipi Moped Showa?
GLAVAN: Na Radiu Glas Ljubljane sem izgubil mojo prvo, zadnjo in edino službo leta 1987. Seveda zaradi svoje načelnosti v zvezi s številnimi vprašanji, med katerimi sta v nevralgičnosti prednjačili moj odnos do balkanske glasbe v slovenskem mediju in moja nesimpatična lastnost, da sem za tiste čase (in ne samo tiste) najbrž preveč brezkompromisno zagovarjal svoja stališča. Moped Show mi je prišel prav v podobni meri, kot sem jaz prišel prav Tonetu Fornezziju s svojimi spretnostmi in znanji. Delati je bilo treba, ker je bil prvi sin star 1 leto, žena pa brez službe … In delati v Moped Showu je bil takrat simpatični privilegij in z veseljem sem bil tam in se učil vsega, česar sem se lahko. Tonetu sem za to še vedno hvaležen.
DEMOKRACIJA: In kako si se potem z Moped Showom razšel? Pred začetkom projekta Radio Dur smo te opazili na Radiu Hit, pa še prej na Radiu Kranj. Vedno nekje v začetni fazi, potem pa …
GLAVAN: Moped Show je bil preprosto bolj smešen pred osamosvojitvijo kot po njej, ko je postal levičarski agitprop, in treba je bilo oditi.
Na Radio Kranj sem prišel na povabilo Dušana Roglja, nekdanjega sodelavca na RGL, precej na začetku oddajanja. Tam je bilo simpatično delati glasbene oddaje in tudi druščina je bila prijetna, dokler se ni v vse skupaj vmešala politika in kar nenadoma sem se nasproti levičarskim prevzemnikov znašel sam z direktorjem. Oba sva odšla …
S prijateljem Rokom Hlebšem, ki sem ga spoznal na Radiu Kranj, sva v Domžalah postavila Radio Hit »From Scratch«. Rok je odšel po treh mesecih, jaz pa po šestih, ker nisva mogla in nisva hotela delati brezplačno. Prijateljske odnose z lastnikom sva vseeno ohranila.
DEMOKRACIJA: Vidim pa, da si bil tudi radijski serviser za nekatere radie, za nekatere pa si bil celo glavni iniciator. Novi radio, Glasbeni radio, A-radio, sedaj Odprti radio …
GLAVAN: Serviser, iniciator… Vseeno, kako se temu reče, ampak tehnologija je tako napredovala, da sem lahko z nekaj iznajdljivosti in z vklopom vsega svojega intelektualnega potenciala postavljal radijske programe po tekočem traku. Seveda sem imel pri tem svojem delu v mislih dobro zapostavljenih družbenih skupin, ki so v naši domovini ne-levičarji, desničarji in podobni drugorazredneži. Moram reči, da sem znal poceni vzpostaviti vse te programe, vzdrževanje in napredek pa ne moreta biti odvisna od enega človeka, če ga drugi ne podpre(jo), zadeve zvodenijo. Kaj več o teh zadevah ne bi razlagal, ker ni treba.
DEMOKRACIJA: Na svoji spletni strani si priznal, da si enkrat naredil komad »Komu to koristi«, ki pa potem ni dočakal končnega snemanja v tej različici – zato pa sta na tej podlagi nastala »Šahist« in »Pagat ultimo« …
GLAVAN: Kar nekaj pesmi je nastalo na ta način. V telefonski beležnici sem zbiral ideje – verze, ki so se mi motali po glavi. Nemalokrat sem te ideje prilagajal v taki smeri, da so se prilegale druga drugi in so potem, tudi po tri do štiri, sestavljale besedilo kakšne pesmi.
DEMOKRACIIJA: Tudi sicer priznavaš, da si svoje izdelke popravljal. S tvoje kasete, ki si jo izdal v devetdesetih, namreč »Pojezije«, sem si jih zapomnil nekaj: skladba »Nimamo«, ki je nekoliko popravljena, pa seveda nov tekstovni kover za skladbo »Klovni«, ki je že kmalu zatem izšla pod naslovom »Jastrebi«. Tudi skladba »Slovenci« je z istim besedilom dobila novo ime: »Slovenceljni« in nato v najnovejši različici »Nategnjenci«.
GLAVAN: Pesmi sem kar naprej pilil. Nikoli se mi niso zdele dosti dobre. V vsakem verzu sem hotel povedati največ, kar se je dalo. Temu se po moje reče »piljenje«, ki je včasih malo zagatno in travmatično, večkrat pa predstavlja nadgradnjo veselja, ki sem ga občutil vedno, kadar mi je v glavo padla kakšna uporabna, perspektivna ideja. Potem ko sem enkrat te pesmi, ki jih omenjaš, posnel, jih večinoma nisem več spreminjal, razen včasih, ob posebnih priložnostih za posebno publiko. Vedno se mi je zdelo, da je treba na mojih (silno redkih) nastopih narediti nekaj lokalno posebnega za publiko.
DEMOKRACIJA: No, s tem sva dejansko že pri tvojem prvem cedeju, ki je leta 2002 izšel z naslovom »Nekaj resnic in drugih laži«, sedaj pa ima v kolekciji nove dvojne zgoščenke naslov »Prezrta opozorila«, podpisan pa je Dušan Uršič. Videti je, kot bi šlo za duet. Recimo v stilu Simon & Garfunkel. V skladbi »Banda« je celo videti, kot da pojeta dva, samo da se izmenjujeta na levem in desnem kanalu …
GLAVAN: To je tipičen primer pesmi, v kateri sem zadrego rešil z idejo v zadnjem trenutku: besedila je iz vrstice v vrstico preveč (čeprav metrika štima) in tehnično bi jo bilo zelo težko zapeti v enem kosu. Pa sem se domislil, da bi snemal najprej lihe vrstice in na drugi kanal sode vrstice kitic. In tako sem s to »finto« še bolj poudaril smisel in izpovednost besedila.
DEMOKRACIJA: Založnika pa, kot praviš, ni bilo. Vse je izšlo v samozaložbi. Pa tu in tam kakšna predstavitev. Spomnim se tiste v Stari Ljubljani nekega lepega večera.
GLAVAN: V Kavarni Maček v Ljubljani? Tam je bila promocija cedeja. Takrat sem nastopal ob boku svojega slovenskega vzornika in učitelja Milana Ferleža. Lepo doživetje.
DEMOKRACIJA: Leta 2012 si sodeloval na večeru šansonov. Kot si priznal, si imel tam bolj politično korektno besedilo, kot je kasneje izšlo na plošči v skladbi z naslovom »Multi kult«.
GLAVAN: Zdaj bom pa nekaj priznal: Takrat sem bil bolj na knap z denarjem (skoraj vseh 34 pesmi z dvojnega albuma sem posnel na lastne stroške) in sem se domislil, da bi kandidiral za na festival. Če bi mi uspelo priti noter, bi eno pesem lahko posnel na stroške RTV-davkoplačevalcev. Noter pa nisem mogel priti z besedilom, kot sem ga »izumil«, zato sem ga krepko »zmehčal«. To je zgodba o eni mojih redkih nenačelnosti v zvezi z mojim glasbenim udejstvovanjem. Na cedeju je seveda normalna, »krepka« različica pesmi Multi kult.
DEMOKRACIJA: Ob poslušanju skladbe »Moja punca« se spomnim vsaj dveh komadov, ki zaslužita častno mesto v oddaji »Nekoč yeah bila Glasba«, namreč »My girl« (Temptations) in »My baby just care for me« (Nina Simone).
GLAVAN: Pesem My Baby Just Cares For Me je bila neposredni povod, da sem po propadu Radia Dur spet prijel kitaro v roke. Zaradi mojega navdušenja nad Minnie The Moocher Caba Callawaya sem napisal pesem Čuden patron in po teh dveh sem z veseljem ugotovil, da po 16 lepih in travmatičnih letih z Radiem Dur nisem izgubil »žmohta« in da moj »mojo« še deluje… Po tem sem zložil še preostalih 15 za na CD Prezrti prezir.
DEMOKRACIJA: Nekaj je pa res: za tako zvrst glasbe, kot si jo zbral v svoji kolekciji 34 skladb, ni mačji kašelj dobiti izkušenih in akademsko izobraženih glasbenikov. Sama znana imena…
GLAVAN: To je bil pa moj največji, skorajda edini privilegij v življenju, da sem lahko snemal svoje pesmi s tako množico tako fantastičnih glasbenikov in predvsem, da smo se tako lepo ujeli, se razumeli in da so s simpatijami gledali na moje ustvarjanje, čeprav nisem ne-vem-kako visoko izobražen glasbenik. Žal je med njimi že nekaj preminulih, ampak to nas čaka vse …
DEMOKRACIJA: In taki glasbeniki ti potem naredijo »Pagat ultimo«, ob katerem marsikdo pomisli na Millerjevo »Moonlight Serenade« … Ali pa tisti večno zeleni od Optimistov »Daleč stran od tebe«…
GLAVAN: Tudi jaz sem pomislil na Moonlight Serenade in sem fantom tudi povedal, da si želim aranžma in igranje v tem smislu. Ne po naključju. V mojih pesmih lahko tenkočutno uho razgledanega poslušalca sliši vplive skoraj vseh najpomembnejših glasbenikov preteklega stoletja (po mojem mnenju): Scott Joplin (Ragtime), Louis Armstrong (Dixieland), Benny Goodman (Swing), Glenn Miller (Big Band), Chet Atkins (Country & Western), B. B. King (Rhythm And Blues), Chuck Berry (Rock’n’Roll)… Ni prostora in časa, da bi naštel vse… V pesmi Plus minus se mi zdi, da celo malo koketiram z idejo o tem, da bi bila hommage Franetu Milčinskemu Ježku…
DEMOKRACIJA: Zanimivo je, kako marsikaj iz besedil ostaja v spominu, na primer kakšna misel: Število omejenih je neomejeno, Slovencu se ne sanja, da je sam svoj parazit.
GLAVAN: Poseben izziv so bili zame verzi, za katere sem mislil, da so pomembni in bi bilo super, če bi se »prijeli« brez komplikacij. Nekaj je takih, ampak moje pesmi na splošno zahtevajo od poslušalcev visok nivo pozornosti in predstavljajo za marsikoga tudi prevelik intelektualni napor. Zato to ni popglasba, ampak politično in družbeno angažirana kantavtorska glasba.
DEMOKRACIJA: Na drugem cedeju v kolekciji, Prezrta opozorila, se velikokrat najdejo tekstovni odmevi na migracije, multikulturnost, vsiljeno drugačnost pa seveda sprava in borčevsko norenje …
GLAVAN: Moj vsakdan. Tok mojih vsakdanjih misli. To niso pesmi po naročilu. To so pesmi, v katerih sporočam tisto, kar me teži in kar me skrbi. To delam na politično nekorekten način, mestoma tudi s pomočjo šokterapije. Najbolj me boli krivica. Sploh ni treba, da je bila storjena meni. Krivica na splošno. Primer: nikogar iz žlahte (kolikor sem seznanjen) nimam v nobenem jarku, breznu ali jami, a bolj krivične stvari, kot so bili povojni poboji nedolžnih ljudi, ki jih 75 let po tem še vedno zasramovani njihovi rablji, ni.
Morda tudi zavedanje o tem, ljubezenskih pesmic ne znam pisati …
DEMOKRACIJA: En štiklc mi je še posebej zanimiv: »Zgodovina obstoja«. Pred leti, ko si ga predstavljal v Logatcu, si dejal, da ne znaš teksta na pamet. Kako to, da v tem tekstu manjka kralj Samo?
GLAVAN: Ta pesem ima daleč največ besedila in mi je vzela največ časa in živcev (hec). Morda jo bodo kdaj dali v kurikulum in jo bodo poslušali šolarji že v osnovnih šolah (tudi hec). Kralja Sama poimensko v pesmi ni zato, ker je notri posredno:
…. Vojvod je bilo za 1000 let, slovenski jezik je pa zdaj preklet …
DEMOKRACIJA: Je »Pagat ultimo« definitivno zaključek tvojega ustvarjanja glede na sklepne besede »Jaz se ne grem več«? Pokojni Sean Connery je namreč sredi osemdesetih let, že v zrelih letih torej, prelomil obljubo in še enkrat stopil v vlogo agenta 007 v filmu Nikoli ne reci nikoli…
GLAVAN: Tudi zadnja pesem, ki jo je na zadnjem koncertu zapel Frank Sinatra, je bila »The Best Is Yet To Come«, ampak pozoren moraš biti tudi na zadnjo kitico pesmi »Načelna oseba«, ki ima svoj derivat, ki ga ni na cedeju, ampak je samo na moji spletni strani www.samoglavan.net z naslovom »Vsegliharski podtaknjenec«.
…. In na konc, ko so nagrade razdeljene,
ko so polni vsi kontejnerji in kante,
radosti za mene ni nobene,
ker ponujal sem le svinjam diamante.
Morda se sliši prepotentno. Morda tudi je. Prepričan sem, da tisti, ki besedila mojih pesmi razumejo in znajo ceniti virtuoznost sodelujočih glasbenikov, ne mislijo tako.
