Piše: Gašper Blažič
V svoji pozni mladosti sem se tu in tam znašel na gledališkem odru. Seveda ne profesionalnem, ampak tudi povsem amaterske zasedbe znajo poskrbeti za dobre komedije.
Štajersko legendo Toneta Partljiča seveda vsi dobro poznamo predvsem zaradi komedije »Moj ata, socialistični kulak«. No, v »Slikarju na vasi« pa sem nekoč nastopil tudi jaz. Ampak ne v vlogi slikarja, da ne bo pomote. Zgodba gre nekako takole: na vasi se znajde neki prišlek, ki je kakor slikar – vsaj tako se predstavlja. Išče naročnike za svoje slikarije, ki jih seveda ustvarja v posebnem ambientu, kjer zrak kar vibrira (ja, tudi to se lahko zgodi sredi vročinskega vala). Problem pa nastane, ker so predstavniki vaškega kulturnega društva trdno prepričani, da je k njim prišel sam Vincent van Gogh ali pa Pablo Picasso, dejansko pa imajo opravka z navadnim bleferjem, ki bi rad rešil svoje finančne probleme na hiter in enostaven način. Farovška kuharica ga nagovarja, naj poslika kapelico z likom Svete družine, Mira sanja o tem, da bi naslikal njen akt, Marija, žganjekuharjeva (ali pa vinogradnikova, odvisno od kraja izvedbe) žena je v »malarja« nekoliko zacopana, predstavnik mladinske sekcije pa si želi nekaj več urbane in alternativne kulture (ja, stil Metelkova, saj poznate). In se stvar noro zaplete in nato razplete. Konec dober, vse dobro, čeprav se pokaže, da sploh ne gre za slikarja. Model je članom kulturnega društva napisal ganljivo pisemce in se opravičil za svoj blef. Ima namreč visoko noseče dekle.
Prav ta komedija me je spomnila na takšne in podobne »malarje«. Denimo na Dolfija iz Braunaua na Innu. No, vse bi bilo v redu, če bi slednji ostal samo pri svoji umetnosti, nočem pa zato drugih slikarjev primerjati z njim – saj veste, »reductio ad Hitlerum« je logična napaka, ki jo naši levosučni umetniki sicer zelo radi uporabljajo, ko je treba napeljati vodo na svoj mlin. Pa tudi sicer znajo dobro poskrbeti za svoj mošnjiček − narod pač vse »pozlati«, za to pa poskrbi mati država. V našem imenu seveda. Ne bi rad sodil, če tudi najbolj slavni slovenski slikar Arjan P. sodi v to kategorijo, ampak zdi se mi, da je skoraj bolj slaven zaradi svojih zapisov na družbenih omrežjih kot pa zaradi likovne umetnosti. Saj veste, povežeš nogomet s poskusom atentata na Donalda Trumpa. Strelec je po Arjanovo »zadel vratnico«. No, nato pa je naš slavni ustvarjalec svoj vrhunski umetniški dosežek na omrežju X raje kar sam uničil. Verjetno je umetniško preveč izstopal in bi mu navili ušesa, da ves čas kvari linijo »uravnilovke«. Če je že še en legendarni umetnik represije Tomaž Ertl nekoč predaval o »rezanju špic« …
