Piše: Gašper Blažič
Če kaj poznate Sveto pismo, potem veste, da so Izraelci po eksodusu iz Egipta kar 40 let potovali v obljubljeno deželo.
No, to je morala biti res hudo velika razdalja, a v resnici sploh ni bila, saj bi lahko tisto pot prehodili že v nekaj mesecih. Vendar so imeli težave: upiranje, nerganje in malikovanje. Zato se jim je, vsaj časovno, ta pot krepko raztegnila, pa še prebivalci južno od Kanaana jih niso spustili po »bližnjici«. In seveda, puščave so dokaj neprijazen kraj: veliko peska, skoraj nič rastlin, stalna vročina, ponoči pa mraz in seveda divje zverine različnih vrst. Skratka, čisto nič romantičnega.
Če me spomin ne vara, bo letošnje leto za Slovenijo jubilejno. Mineva namreč štirideset let od leta Gospodovega 1986, ko je prišlo tudi do menjav na vrhu naše tedaj edine dovoljene stranke. Nekateri slovenski politični teoretiki in zgodovinarji namreč pravijo, da se je proces osamosvojitve Slovenije začel v tistem trenutku, ko je na čelo Zveze komunistov Slovenije stopil »mali človek« iz Križevcev na Goričkem.
In če vodstveno funkcijo prevzame mali človek, za katerega se vsi naši ponosni nasledniki tako borijo, potem je jasno, da se borijo za vse nas. Ker smo vsi »mali ljudje«. Naš dragi Milan, ki je že v času služenja vojaškega roka dobil simpatičen vzdevek »Plavi«, je postal tako rekoč novi slovenski Mojzes, ki je menda uspešno dobil vse bitke z Beogradom in v kontrarevolucionarni Sloveniji držal na vajetih podivjane opozicionalce, znane po »fašistoidnih manirah«. In nato postal »narodni heroj«.
Milan je tudi po letu 1991 ostal v Mojzesovi vlogi. No, hoteli smo priti po tistem eksodusu iz Jugoslavije iz puščave ven, a kaj ko smo vanjo šele dobro zašli. Aprila 2022 nas je namreč presenetila Golobova fatamorgana: bogate oaze. A teh nato nikjer ni bilo. Tako da, lepo prosim, drage Slovenke in dragi Slovenci, ne zadovoljite se s čutarico umazane mlakuže (iz kanala C0), ki se ji reče božičnica, raje iščite izvir čiste vode.
