Piše: Blagovest.si
Združenje za dostojno starost Srebrna nit je oktobra 2021 v javno razpravo dalo Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, s čimer se je po več letih ponovno vrnila v obravnavo problematika evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo.
Gre za dve področji, katerih temeljni cilj je enak – usmrtitev bolnika iz usmiljenja, prepričanje zagovornikov evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo pa je, da bi moralo to postati ena od temeljnih človekovih pravic. Med evtanazijo in zdravniško pomočjo pri samomoru neozdravljivo bolnega človeka je vendarle določena tehnična razlika. Evtanazija je skozi zgodovino prevzemala mnogo pomenov, kot je npr. dobra/lahka smrt, usmrtitev brez bolečin, pri čemer poznamo prostovoljno evtanazijo, ki se izvaja na podlagi zahteve bolnika, neprostovoljno, ki je usmrtitev bolnika, ki ni več sposoben odločati o sebi, ter prisilna, kar pomeni, da se bolnika usmrti proti njegovi volji (Trontelj 2002, 254-255). Pri evtanaziji je zdravnik aktivno udeležen, saj on sam izvede postopek na bolniku. Medtem samomor z zdravniško pomočjo tehnično ni evtanazija, prav tako ni primeren izraz, da gre za pasivno evtanazijo (254-255). Pri omenjenem namreč zdravnik »zgolj« predpiše ustrezno sredstvo, bolnik pa sam izvrši postopek.
Razlogi za zdravniško pomoč pri samomoru in evtanazijo
V splošnem bi lahko razmišljanje zagovornikov evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru povzeli v tri temeljne kategorije iz katerih se zagovor izvaja, in sicer naj bi bilo to dobro zaradi spoštovanja človekovega dostojanstva, spoštovanja avtonomije posameznika in dobrodelnosti do trpečega (Zwitter 2019, 28).
Spoštovanje človekovega dostojanstva zagotavlja 34. člen Ustave RS. Ko se staramo ali ko zbolimo, morda res pride do okoliščin, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom, kar osebno občutimo kot izgubo dostojanstva. Po drugi strani pa mnogi ravno ob bolezni najdejo novo dimenzijo svojega dostojanstva. (31-32)
Avtonomija posameznika naj bi bila v tem, da je ta sposoben in ima pravico odločati o svojem zdravljenju in smrti. Toda problem, ki se zastavlja je, ali je avtonomija bolnika popolna? Ali lahko zahteva, da ga druga oseba usmrti? Prav zaradi tega so vse države, kjer sta evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo zakonsko omogočena, postavile številne omejitve za izvajanje teh dveh možnosti. Torej popolne avtonomije ni. K temu nas navajajo tri ovire, ki so: vprašanje jasne presoje, t.j. ali je prosilec res sposoben jasno presoditi o vseh okoliščinah na podlagi katerih prosi za usmrtitev, vprašanje avtonomije zdravnika, ki bi tako lahko postal orodje v rokah družbe/posameznika, ki mu zapoveduje njegovo ravnanje, ter spoštovanje avtonomije in svobode odločanja vseh, ki bi se morali soočiti s spremenjenim odnosom celotne družbe do bolezni, starosti, umiranja in smrti. (32-33)
Dobrodelnost do trpečega predpostavlja življenje v trpljenju, ki je lahko manj vredno od človekovega neobstoja. Tu se srečujemo s tremi argumenti. Prvi je svetost življenja, ki je tesno povezano s presežnim. Drugi je individualno tehtanje, kjer nastane problem, kdaj je trpljenje tako hudo, da je prehudo. Tretji pa je nepovratnost dejanja – smrti ne moremo spraviti nazaj v življenje. Pri slednjem se je namreč treba zavedati, da nobena diagnoza ni stoodstotno zanesljiva in pa dejstvo, da v nasprotju z zanesljivo smrtjo, opustitev aktivnega zdravljenja v tem kontekstu dopušča možnost povratka s poti v smrt nazaj v življenje. (33-34)
Med splošnimi razlogi za evtanazijo in samomor z zdravniško pomočjo tudi Trontelj navaja večjo avtonomijo človeka na področju odločanja o življenju in smrti, dodaja pa še, da je življenje lahko mnogim v breme, da so ljudje vse manj pripravljeni trpeti, da jim je podaljševanje življenja v trpljenju nesmiselno, pri čemer se sklicujejo na pojem »kvaliteta življenja«. Poleg tega Trontelj navaja še dolgost življenja, razvoj medicine in naraščanje hudih kroničnih obolenj, ki povzročajo hudo in dolgotrajno predsmrtno trpljenje. (Trontelj 2003, 253-254)
Več TUKAJ.
