12.9 C
Ljubljana
petek, 24 septembra, 2021

(DOSJE) Letos mineva 30 let od agresije JLA na samostojno Slovenijo – kdo je prvi prižgal vžigalno vrvico uničevanja?

Piše: Gašper Blažič

Od vojne za samostojno Slovenijo bo letos minilo trideset let. Vendar se je ta vojna dejansko začela že sredi maja 1990, v času, ko je Demosova vlada komaj prevzemala oblast. Takrat je že potekala akcija razoroževanja TO, tudi ob asistenci nekaterih vodilnih v tedanji TO (S)RS ter ob pasivni drži tedanjega predsednika predsedstva Milana Kučana. Predsedstvo je namreč razoroževanje ustavilo šele 18. maja, ko je JLA veliko večino orožja že pobrala.

S tem je postalo jasno, da JLA, ki je bila formalno vojska tedanje skupne države Jugoslavije, v resnici nasprotnik Slovenije. Že ob prvih demokratičnih volitvah so se pojavile namere, da bi vojska volitve preprečila. Konflikt se je sicer začel že prej in sicer decembra 1987, ko so pod vtisom litostrojske stavke agenti KOS JLA obveščali Beograd, da za Jugoslavijo nevarnost ne grozi toliko od zunaj, pač pa s strani »kontrarevolucionarnih sil«. Posledica tega je bil tajni vojaški ukaz o premeščanju težke oborožitve z mejnih območij v notranjost Slovenije, ki je nato postal corpus delicti v aferi JBTZ. Že pred tem so se organi JLA z represijo odzivali na kritično obravnavo statusa vojske, koncepta splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter položaja slovenskega jezika v JLA, saj so bili jeziki v SFRJ formalno enakopravni, v praksi pa je bilo to povsem drugače. Z začetkom leta 1988 pa se je v zvezi s Slovenijo začelo govoriti o »napadih na JLA« zaradi kritičnih člankov o tedanjem jugoslovanskem obrambnem ministru Branku Mamuli v tedanji Mladini, Beograd je v akcijo celo poslal tedanjega komandanta devete armade (s sedežem v Ljubljani) generala Svetozarja Višnjića, naj posvari menda preveč popustljivo slovensko partijsko vrhuško. Sojenje četverici JBTZ – trije od njih so bili aretirani in poslani v vojaški pripor, od tega dva civilista – je samo poglobilo konflikt med JLA in Slovenci, čeprav je slovenski partijski vrh z izročitvijo Janeza Janše hotel pomiriti apetite Beograda. Leta 1989 je slovenska partijska oblast vse štiri obsojence (Janeza Janšo, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla) poslala na prestajanje zaporne kazni.

Ko se je slovenska osamosvojitvena vlada sredi maja 1990 soočila z dejstvom, da je morala prevzeti tako rekoč prazna skladišča orožja (kakšna podobnost s praznimi skladišči zaščitne opreme pred skoraj letom dni) ter povsem demoralizirano Teritorialno obrambo, ki je bila dejansko podrejena Beogradu, sta obrambni minister Janez Janša in notranji minister Igor Bavčar v sodelovanju z Antonom Krkovičem sprožil projekt vzpostavitve realne oborožene sile, ki bi zaščitila Slovenijo. Razmere so bile zelo nevarne, saj so se po Kosovu zelo zaostrile tudi razmere na širšem območju Knina, kjer je prišlo do srbske vstaje. Šele konec septembra in v začetku oktobra 1990 pa je tedanja slovenska skupščina sprejela ustavne spremembe, s katerimi je slovenska oblast prevzela nadzor nad TO ter imenovala novega poveljnika njenega štaba namesto Beogradu lojalnega Ivana Hočevarja. Vojaška policija JLA je zato zasedla sedež poveljstva TO na Prežihovi ulici v Ljubljani, zaradi reakcije javnosti pa je bila možnost oboroženega konflikta z JLA velika. Beograd je ponovno začel stopnjevati pritisk decembra pred plebiscitom (zato je bil postroj TO v Kočevski Reki, ko je »zadišalo po slovenski vojski«, pokazan tudi na TV).

Obdobje med plebiscitom ter osamosvojitvijo (šest mesecev) je bilo dejansko najtežje. V tem času je namreč jugoslovanski obrambni minister general Veljko Kadijević obiskal Moskvo in se za sočasni vojaški puč v Sovjetski zvezi ter SFRJ skušal koordinirati s sovjetskim kolegom Dimitrijem Jazovom, a brez uspeha. Intervencija JLA v Jugoslaviji je bila odvisna od odločitve predsedstva in kar nekajkrat je manjkalo le za mišjo dlako, da bi prišlo do oboroženega posredovanja armade v Sloveniji. Najprej januarja, ko je Beograd postavil ultimat za razpustitev vseh paravojaških skupin ter oddajo njene oborožitve v roke armadi. Seveda sem niso šteli oboroženih srbskih krajšnikov v Kninu, pač pa predvsem novonastajajoči Zbor narodne garde na Hrvaškem ter slovensko TO. Marca 1991 je prišlo do t. i. bunker seje, saj so člane predsedstva SFRJ, med njimi tudi slovenskega predstavnika Janeza Drnovška, odpeljali na posebno lokacijo, kjer so predstavniki armade izvajali pritisk nanje, češ naj vendar že ukrepajo, ker država razpada. To je bilo neposredno po velikih protirežimskih demonstracij v Beogradu. Nato se je spet zaostrilo maja, ko je nasilje po dogodkih v Pakracu ter na Plitvicah znova eskaliralo na Hrvaškem, nato pa v Sloveniji v Pekrah. Tam je tudi padla prva smrtna žrtev pod kolesi oklepnika. Tanki JLA pa so na bojni pohod krenili deloma že 26. junija 1991, ko so krepili pozicije na Primorskem. Dan kasneje pa so v akcijo krenile še ostale enote, takrat se je tudi formalno začela odkrita oborožena agresija.

Postavlja se vprašanje, kdo je v agresiji odigral najmočnejšo vlogo. V nadaljevanju je naštetih nekaj oseb, ki so v tistem času krojile jugoslovansko državno in vojaško politiko.

Slobodan Milošević, predsednik Republike Srbije med 1989 in 1997

Milan Kučan in Slobodan Milošević. (vir: Nova24TV)

Za velikega »vožda« in »junaka Gazimestana« Slobodana Miloševića je veljalo, da je imel daleč največji vpliv na jugoslovansko politiko konec osemdesetih let. Po tistem, ko je s spontano akcijo na Kosovu aprila 1987 izrekel znani stavek »Nihče vas ne sme tepsti«, je postal novi heroj množic. Po obračunu s svojim mentorjem Ivanom Stambolićem ter vodjo beograjske partije Dragišo Pavlovićem je s pomočjo množic začel odstavljati domnevno neposlušne voditelje na Kosovu, v Vojvodini in Črni gori. S tem je Srbija v osemčlanskem predsedstvu SFRJ pridobila štiri glasove, pri tem se je tudi ustavilo, saj je srbskemu bloku kasneje odrekel poslušnost predstavnik BiH Bogić Bogičević, sicer bosanski Srb. Miloševiću pa se je aktivno upiralo tudi slovensko partijsko in republiško vodstvo, a predvsem zaradi pridobivanja javnomnenjske podpore na domačem terenu, saj se je bližal »sestop z oblasti«. Milošević, ki je leta 1989 tudi formalno postal predsednik Srbije, si je utrdil oblast, hkrati pa je začel spoznavati, da projekt »Srboslavije«, kot je pot v centralizacijo SFRJ poimenoval slovenski partijski voditelj Milan Kučan, ni več stvarna opcija. Zato je ost usmeril v projekt Velike Srbije z začetkom velikega upora v Kninu. To je bilo že v času, ko je bila v Sloveniji na oblasti Demosova vlada, ki je kot svoj program želela uresničiti Majniško deklaracijo iz leta 1989 (»suverena država slovenskega naroda«), kninski dogodki pa so samo še bolj dvigovali javnomnenjsko podporo Slovencev v prid ločitve od Jugoslavije. Tega se je Milošević dobro zavedal in je začel kasneje Slovencem ponujati »častni izhod« iz Jugoslavije, a pod svojimi pogoji. Ves čas je ponavljal svojo tezo, da spoštuje pravico Slovencev do samoodločbe, vendar imajo enako pravico tudi Srbi na Hrvaškem, ki se lahko v občinah, kjer živijo, odločijo, ali želijo ostati v Jugoslaviji ali v novi »ustaški« Hrvaški. Na drugi strani je Slovenija zaradi očitkov seperatizma in secesionizma – to je seveda odmevalo tudi v mednarodni politiki, ki je odklanjala seperatizem in poudarjala integracijo – previdno ponujala model konfederacije in mirne razdružitve Jugoslavije. Milošević, ki ni več mislil na nedotakljivost avnojskih meja med republikami, tega seveda ni sprejel, saj je v mislih že risal novo zahodno mejo Velike Srbije na črti Karlobag-Karlovac-Virovitica. Povrh vsega bi razdružitev SFRJ zanj pomenila, da Srbija ne bi bila edini dedič Jugoslavije, medtem ko bi novonastale države brez večjih težav dosegle mednarodno priznanje. Zato je po modelu korenčka in palice Sloveniji ponudil odcepitev po modelu »amputacije«, kar bi bila repriza podobnih načrtov iz časa pred drugo svetovno vojno, ko so nameravali iz Kraljevine Jugoslavije izločiti manjši del hrvaškega ozemlja z Zagrebom vred. No, tu je treba upoštevati, da je Milošević računal tudi na to, da bo razdrl zavezništvo med Slovenijo in Hrvaško, kar mu je vsaj deloma tudi uspelo, saj se je ločeno sestal s hrvaškim predsednikom Franjom Tuđmanom, seveda v tajnosti. Tuđman je očitno nasedel obljubi, da bo Hrvaška obvarovana pred intervencijo JLA, če bo njene enote neovirano spustil v Slovenijo.

Ali je bil torej junija 1991 Milošević tisti, ki je napadel Slovenijo? Odgovor je posredno pritrdilen. Imel je znaten vpliv na JLA, vendar se je slednja še vedno obnašala kot varuh jugoslovanske države in kot edina sila, ki lahko Jugoslavijo reši pred razpadom. Zato je delovala po svoji lastni komunistično-vojaški logiki. V tem primeru je Milošević vso umazano delo prepustil drugim, kakšen teden dni po osamosvojitvi Slovenije pa je v izjavi za TV Beograd pripravil »mirovniško« sporočilo, v katerem je skozi vrstice priznal Sloveniji pravico, da odide po svoje. Očitno je bila to tudi posledica vtisa, da je JLA svojo nalogo v Sloveniji slabo opravila in da je vsako vztrajanje pri »stari Titolandiji« tiščanje z glavo v zid. Navsezadnje pa je »vožd« tudi privolil, da četverica članov srbskega bloka v jugoslovanskem predsedstvu glasuje za umik JLA iz Slovenije. Kasnejše dogajanje Miloševiću sicer ni šlo na roko, saj je konec leta 1991 mednarodna arbitražna komisija ugotovila razpad Jugoslavije, evropske države pa so nato priznale Slovenijo in Hrvaško, ne glede na to, da vse do leta 1995 Zagreb ni imel suverenosti nad skoraj tretjino hrvaškega ozemlja.

Borisav Jović, srbski član predsedstva SFRJ in njegov predsednik v obdobju med 15. majem 1990 in 15. majem 1991

Borisav Jović je veljal za dokaj temperamentnega, vendar tudi zvitega politika v tedanjem establišmentu. Še danes mnogi ugibajo, ali je dosledno sledil Miloševiću ali pa je bil morda dlje časa zagovornik enotne Jugoslavije. Na kasnejšem pričanju v Haagu je namreč Jović celo očital Miloševiću avtoritarno vodenje in samovoljo (povsem mogoče je, da je bila to zgolj taktika, s katero se je Jović otresel vsakršne odgovornosti za zločine na tleh nekdanje Jugoslavije). Ko je maja 1989 predsedstvo SFRJ začelo svojo pot v novi sestavi (sprva še nepopolni, saj sta zaradi zamud v postopkih dva člana manjkala), je bil Jović sprva podpredsednik, tedanji predsednik predsedstva Janez Drnovšek pa mu je za prve tri mesece, dokler ne bi bilo predsedstvo v polni sestavi, na zvit način prevzel vodenje sveta za varstvo ustavne ureditve. Ko je maja 1990 Jović prevzel vodenje predsedstva, je bilo hitro jasno, da bo njegovo vodenje povsem drugačno od Drnovškovega. Čeprav je bil predsednik predsedstva SFRJ pri glasovanju zgolj »prvi med enakimi«, pa je z vodenjem sej ter usmerjanjem procedure lahko veliko vplival na usmeritve in glasovanja v predsedstvu. O tem podrobneje piše Janez Drnovšek v knjigi »Moja resnica« (1996).

Borisav Jović leta 2009 (foto: Media Center Beograd / Wikipedia)

Jović je v svojih stališčih zagovarjal potrebo po intervenciji JLA, češ da je potrebno zaščititi Jugoslavijo pred razpadom. Ker pa predsedstvo niti sredi najbolj »vroče« seje marca v »bunkerju« sredi Beograda ni sprejelo takšne odločitve, je odstopil, s tem pa je nastal ustavni vakuum, saj je bilo predsedstvo SFRJ ohromljeno. A le za kratek čas, saj je Milošević poskrbel, da je odstop preklical. Ohromitev predsedstva pa se je znova zgodila ob izteku Jovićevega predsedniškega mandata maja 1991, ko bi ga moral avtomatsko naslediti dotedanji podpredsednik Stipe Mesić s Hrvaške. Vendar se je zataknilo, saj je predsedstvo v nasprotju z dotedanjo prakso glasovalo o novem predsedniku, ki pa ni bil izvoljen. To je bil seveda eden od umazanih trikov, da bi armada lahko delovala na svojo pest. Ob slovenski osamosvojitvi je Jović v izjavi dejal, da so politični organi Slovenije in Hrvaške sprejeli enostranske akte odcepitve, ki prispevajo k grobemu razbitju jugoslovanske državne skupnosti, s tem pa slednjo pehajo na rob katastrofe. S to izjavo je Jović pokazal simpatije z beograjskim generalštabom. A kasneje na pogajanjih na Brionih, kjer je kot mediator nastopila evropska trojka (zunanji ministri Nizozemske, Luksemburga in Portugalske), ga je Drnovšek »pocukal za rokav« in sta se povsem neformalno dogovorila za možnost umika JLA iz Slovenije ter za vrnitev slovenskih vojakov iz enot JLA v domovino. Jović je na to očitno pristal. Ostali očividci so zgolj opazili, da sta med pogajalskim procesom Drnovšek in Jović »nekaj šepetala« drug drugemu, malo kasneje pa se je Jović javno razburil, češ o prihodnosti Jugoslavije ne morejo odločati tujci – in je teatralno zapustil Brione ter se vrnil v Beograd. A glede glasovanja o umiku JLA ter vrnitvi Slovencev iz armade je očitno držal besedo.

Veljko Kadijević, general JLA in zvezni sekretar za ljudsko obrambo SFRJ (1988-1992)

Tako kot njegov predhodnik Branko Mamula je bil tudi Kadijević doma s Hrvaške (srednja Dalmacija), po očetu je bil Srb, po materi Hrvat, zato se je lahko štel za pravega Jugoslovana. Po vojaški akademiji v Beogradu se je šolal celo v ZDA in verjetno tam razvil nekoliko liberalnejše poglede na gospodarstvo, kot bi sicer lahko kdo pričakoval od človeka takega kova. Vendar je bil kljub temu glede političnih pogledov na mednarodno politiko povsem pod vplivom stare sovjetsko-komunistične šole, kar je izražal tudi v svojih okrožnicah neposredno pred slovensko osamosvojitvijo. Za razliko od Mamule pa je bil bolj legalističen in si ni upal prestopiti Rubikona tako, da bi JLA vojaško posredovala brez sklepa predsedstva SFRJ, čeprav se je na obisku v Moskvi tajno pogovarjal s sovjetskim kolegom Dimitrijem Jazovom, da »zdrave sile« v obeh državah hkrati prevzamejo oblast. Zanimivo je bilo, da je bil ob prvih stikih s predstavniki Demosove vlade celo spravljiv in dopustil možnost, da se po izvedenem plebiscitu oblikuje nov dogovor, denimo glede pošiljanja slovenskih nabornikov v JLA, kar je bil zlasti spomladi 1991 eden od predmetov spora z Beogradom. Vseeno pa je bil dokaj trd in je skušal skoraj izsiliti sklep predsedstva SFRJ, da bi imela armada proste roke za poseg v Sloveniji. Takoj po slovenski osamosvojitvi pa je to tudi izvedel, a ne s sklepom predsedstva, ampak s sklepom zveznega izvršnega sveta o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne meje ter gibanju v obmejnem pasu. Ta sklep naj bi dajal armadi omejena pooblastila, saj naj bi zgolj zagotavljala varnost pri transportu zveznih enot milice na mejne prehode. Seveda pa je bil realen potek precej drugačen, saj so tankovske enote krenile proti mejnim prehodom, pri tem pa povzročile ogromno škode. Namen JLA je bil zasesti mejne prehode ter letališča, torej vsa okna v svet. Očitno pa je pri tem računala, da oboroženega odpora slovenskih enot ne bo, a se je zmotila.

Veljko Kadijević (desno) v družbi s sovjetskim obrambnim ministrom Jazovom. (foto: arhiv Demokracije)

Kadijević je tako tisti general, ki je napadel novo slovensko državo. Od Slovencev je z njim preko telefona večinoma komuniciral Drnovšek in s tem tudi pridobival čas, da se je slovenska stran lahko ustrezno odzvala. Bili so trenutki, ko je bil Kadijević »povsem divji«. Zanimivo je, da se je 4. julija 1991 v televizijskem nastopu dokaj dobro zadržal, a nekaj dni kasneje, ko so potekala pogajanja na Brionih, je imel znova prst na sprožilcu. V poznih večernih urah je preko telefona govoril s svojim namestnikom admiralom Stanetom Brovetom, ki je bil na Brionih, po izpovedi očividcev ga je povsem prestrašeni Brovet miril. Očitno pa je tudi pri Kadijeviću zmagal zdrav razum, saj je nato ugotovil, da po vojni v Sloveniji ne bo »nič več tako, kot je bilo prej« (kot je na eni od tiskovnih konferenc v tistem času dejal predsednik predsedstva Milan Kučan). Zato je kasneje celo privolil v umik JLA iz Slovenije.

Blagoje Adžić, generalpolkovnik, načelnik generalštaba JLA (1988-1992)

Za razliko od Kadijevića je bil Adžić medijsko sicer manj izpostavljen, a še toliko bolj nevaren. Bil je pravi velikan medvedje postave in nagle jeze. Mnogi celo ugibajo, ali je morda predstavljal celo konkurenco Kadijeviću. Veljal je za človeka trde linije, doma je bil iz vzhodne Hercegovine in zaradi ustaškega napada že v ranem otroštvu izgubil starše. Zato je bil njegov odpor do Hrvatov in Slovencev še toliko močnejši. Zagotovo je bil med tistimi, ki so najbolj navijali za oboroženo intervencijo v Sloveniji, v drugem valu napada pa naj bi celo uporabili vsa razpoložljiva sredstva. V času pogajanj na Brionih (7. julija 1991) je obrambni minister Janez Janša javnosti predstavil povzetek Adžićevega nagovora oficirjem JLA, kar je kazalo na ekstremizem omenjenega generala. Slovence je sicer najbolj prestrašil njegov hladnokrvni televizijski nagovor 2. julija 1991 zvečer, ko je med vrsticami napovedal vojaški puč, češ da jih zvezne oblasti ovirajo in zahtevajo pogajanja, medtem ko jih slovenska stran napada z vsemi sredstvi. Ob koncu nagovora je Adžić napovedal, da se bo kmalu oglasil tudi Kadijević, a slednji se je v resnici obrnil na javnost šele dva dni kasneje. Prav tistega dne, ko se je oglasil Adžić, je agresija na Slovenijo dosegla vrhunec, čeprav je bil malo pred tem ob drugi intervenciji evropske trojke za predsednika predsedstva SFRJ vendarle izvoljen Stipe Mesić, kar je pomenilo, da je predsedstvo kot vrhovno poveljstvo znova v funkciji. Mnogi so ugibali, ali je neposredno poveljevanje v armadi prevzel kar Adžić in odstavil neodločnega Kadijevića. Avstrijski državni radio je tistega dne poročal, da se je v Jugoslaviji zgodil državni udar. Izkazalo se je seveda, da tudi predsedstvo pod Mesićevim poveljevanjem ni kaj dosti naklonjeno kompromisom in je slovenskemu vodstvu že kar takoj poslalo nekaj ultimatov.

Takole je general Adžić 2. julija 1991 z nagovorom na TV Beograd prestrašil Slovenijo. (foto: posnetek zaslona)

Adžić je kasneje odigral umazano vlogo v vojni na Hrvaškem, zlasti pri napadih na Vukovar. Za vojne zločine nikoli ni bil obsojen.

Stane Brovet, admiral, namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo SFRJ (1988-1991)

Admiral Stane Brovet je bil v času agresije na Slovenijo najvišje pozicioniran Slovenec v JLA. Velika večina generalov slovenskega porekla se je upokojila že pred tem, v beograjskem generalštabu pa je deloval tudi odstavljeni poveljnik TO general Ivan Hočevar (ki je umrl nedavno). Brovet je malo pred slovensko osamosvojitvijo spremljal zveznega premierja Anteja Markovića na obisku v Ljubljani, pri tem je bilo nenavadno, da je sam deloval bolj spravljiv od Markovića, čeprav je konec osemdesetih v enem od svojih nagovorov bentil nad »mangupi« v uredništvih revij, ki so napadale JLA. Ne glede na vse je Brovet zagovarjal agresijo na Slovenijo – že prvi dan je na tiskovni konferenci v Beogradu razlagal novinarjem, da vse poteka v skladu z zakoni in predpisi. Pojasnil je, da ko bo vzpostavljeno izvrševanje zveznih predpisov pri prehodu državne meje ter gibanju v mejnem pasu, bodo enote JLA spet opravljale svoje redne naloge, kar pomeni, da se bodo umaknile z mejnih prehodov. Brovet je tudi izrazil prepričanje, da bo naloga opravljena še v toku istega dne. Njegova pričakovanja pa se seveda niso uresničila.

Admiral Stane Brovet je pomagal pri sprožitvi agresije na lastne rojake. (foto: posnetek zaslona)

Kljub temu nastopu, s katerim se je Brovet dokončno zapisal med narodne izdajalce, pa se je admiralu posrečilo obiskati Ljubljano, saj je 30. junija 1991 zvečer znova spremljal Markovića na še zadnjem, tokrat že poosamosvojitvenem obisku v slovenski prestolnici. Pa čeprav bi ga morali v skladu z ukazi izločiti že na meji, a je »nekdo naredil napako« in Brovet se je skupaj z generalom Mićom (Milanom) Čušićem znašel v Markovićevem spremstvu. Sodeloval je tudi na pogajanjih na Brionih. Leta 1992 je bil prisilno upokojen in je do smrti živel v Beogradu.

Stipe Mesić, predsednik predsedstva SFRJ od 30. junija 1991 do 6. decembra 1991

Za Stipeta (Stjepana) Mesića velja, da je imel dokaj nenavadno zgodovino. Kot podpornika hrvaške pomladi v sedemdesetih je bil obsojen na zaporno kazen, pred tem je bil saborski zastopnik. Leta 1990 se je aktiviral v HDZ in postal za kratek čas prvi premier po prvih večstrankarskih volitvah, nato pa ga je Tuđman poslal v Beograd, kjer je v predsedstvu SFRJ nasledil Stipeta Šuvarja, ki je bil pred tem celo predsednik ZKJ. Mesić je tako postal tudi podpredsednik predsedstva, maja 1991 pa bi moral prevzeti predsedniško funkcijo, a je bil blokiran. Izvoljen je bil šele ob drugi intervenciji evropske trojke v Beogradu v noči na 1. julij 1991. 2. julija je skupaj z makedonskim predstavnikom Vasilom Tupurkovskim obiskal Slovenijo in dal tudi nekaj dvoumnih izjav, iz katerih se ni dalo razbrati, kakšno mnenje je imel o vojaški intervenciji v Sloveniji. Zaradi tega si je celo s strani Zagreba nabral nekaj zamer, še bolj pa s strani uradne Ljubljane. Na tiskovni konferenci 2. julija 1991 zvečer je med drugim dejal, da je sedaj čas, da se »armada vrne v vojašnice, saj je svojo nalogo praktično že izvršila«.

Stipe Mesić je odigral precej nenavadno vlogo v času vojne za Slovenijo. (foto: Twitter)

Znano pa je tudi, da je Mesić kasneje glasoval proti umiku JLA iz Slovenije.

Ante Marković, predsednik izvršnega sveta (vlade) SFRJ od marca 1989 do decembra 1991

Za Anteja Markovića je veljalo, da je imel več podpore v mednarodnih krogih kot pa doma. Marca 1989 je nasledil Branka Mikulića in si hitro pridobil tudi politično podporo novega predsednika predsedstva SFRJ Janeza Drnovška. Slednji je Markovića seznanil s svojim znancem Jeffreyem Sachsom, ekonomistom, ki se je ukvarjal z državami v razvoju, kar je Markovića nagnilo k ukrepom za zajezitev hiperinflacije, ki je leta 1989 dobesedno podivjala, ter uvedbi t. i. novega dinarja (denominacija v razmerju 1:10.000), pri čemer je bil en novi dinar izenačen s šilingom, za eno nemško marko pa je bilo treba odšteti sedem novih dinarjev (oz. 70 tisoč »starih«). Takšna »idila« je seveda trajala le kratek čas. Marković je namreč v svojem gospodarskem programu zanemaril pomembno dejstvo: federativna ureditev Jugoslavije ter nacionalno vprašanje. In dejansko je bil njegov program pokopan, še preden je sploh uveljavil novi, konvertibilni dinar – po neuspelem mitingu resnice je srbska SZDL sprožila gospodarsko blokado Slovenije. To je bil seveda le prvi od ukrepov, ki je Markoviću vzel manevrski prostor za uveljavljanje reform. Ko je na predsedniško funkcijo v SFRJ sedel Jović in ko je po Kosovu prišlo še do izpadov v Kninu, je Marković tonil vse globlje. V tem času se je tudi Slovenija odločila za samostojnost. Plebiscit je dokončno pokopal Markovićeve upe, ob tem pa mu je nože v hrbet metal sam Milošević, denimo z vdorom Srbije v jugoslovanski monetarni sistem. Marković je lahko samo še mednarodno javnost prepričeval, da gre vse po načrtih. Ustanovil je celo svojo stranko (Zveza reformnih sil) in televizijo (Yutel), vendar je bilo jasno, da z re-centralizacijo Jugoslavije ne bo nič. Zato je poiskal še zadnji zasilni izhod: zbliževanje z JLA. Tudi zato je spomladi 1991 postal agresivnejši in je od Slovenije terjal izročitev seznamov nabornikov, ki bi morali iti na služenje v JLA. Ko je malo pred osamosvojitvijo Slovenije le-to obiskal, je v slovenskem parlamentu med drugim dejal, da smo vsi skupaj »pred zidom«. »Mora se najti rešitev, s katero se bo reguliralo služenje vojaškega roka in vsa druga vojaška vprašanja, ker sicer, se bojim, da bomo morali namesto po demokratizaciji poseči po nekih drugih sredstvih…« To je bila dejansko Markovićeva vojna napoved, ki je zelo ustrezala tudi beograjskemu generalštabu, saj so vedeli, da ima Marković veliko podporo v tujini. Dokončno je to postalo jasno ob obisku ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja le nekaj dni pred dnevom D, ko je dal vedeti, da ne podpirajo seperatizma. Ob tem pa so beograjski vojaški krogi očitno preslišali Bakerjevo opozorilo, da jugoslovanske enotnosti ni mogoče zagotoviti s silo. A očitno so prav ti krogi računali, da se ZDA po zgodovinskih srečanjih z Gorbačovom prioritetno ukvarjajo z Irakom in zalivsko vojno, Slovenci pa tako ali tako nikoli niso bili dobri vojaki in se bodo predali brez odpora.

Ante Marković – ekstremisti so ga prehiteli po desni. (foto: arhiv Demokracije)

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je bil Marković s sklepi ZIS z izredne seje takoj po sprejetih slovenskih osamosvojitvenih aktih (takrat se je že začel prevzem efektivne oblasti, torej prevzem federalnih funkcij) neposredno odgovoren za agresijo. Vendar pa je Jože Slokar, tedanji jugoslovanski minister za promet, v knjigi »Listi iz dnevnika« (2016) zapisal tudi nekaj detajlov, ki zmanjšujejo Markovićevo odgovornost. Tako naj bi odlok Markovićeve vlade dejansko močno omejeval delovanje JLA, vendar pa je general Adžić s svojim krogom mimo vlade prišel v jugoslovansko skupščino (zvezni zbor), slednja pa je sprejela zakon, ki je omogočal bojni nastop armade. Povrh vsega naj bi v javnost prišla drugačna različica odloka, kot so ga realno sprejeli, kar kaže na to, da je v teh postopkih lobiral Adžić osebno in s tem pokazal, da je pripravljen iti zaobiti vse procedure. No, sklepamo pa lahko, da se je po že začeti agresiji Marković precej zamislil nad dogajanjem in se je skušal potegniti nazaj – a vojska ga ni več poslušala. Kot je v času vojne za Slovenijo v eni od večernih oddaj na TVS povedal profesor na FDV Anton Bebler, si Marković ni mogel privoščiti, da bi povsem brez omejitev spustil JLA, da pokori Slovenijo.

Je pa znano, da se je nato na Brionih močno prizadeval za uveljavitev formulacije, da se osamosvojitvene sklepe »zamrzne« tako, da se anulira že izvršeno in se vrne na stanje pred 25. junijem 1991. Vendar mu ni uspelo, nazadnje je bil celo predsedujoči v evropski trojki nizozemski zunanji minister Hans van den Broek tako naveličan pripomb, da je Markovića celo javno nahrulil.

Iz predstavljenih dejstev lahko nekako razberemo, da je bila agresija na Slovenijo sicer dolgo načrtovana, vendar so jo različni sodelujoči faktorji skušali spraviti v neko »pravno formo«, vendar je dogajanje zaradi pučističnih nagnjenj v »štabu vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ« povsem ušlo izpod nadzora. Aktiven vojaški odpor proti agresiji pa je močno vplival tudi na mednarodno javno mnenje, saj se je izkazalo, da ni šlo zgolj za neko operetno osamosvojitev ter uspešno izvedeni »blitz-krieg«, ampak za resen projekt, ki je temeljil na izraženi ljudski volji na plebiscitu decembra 1990.

Zadnje novice

Sorodne vsebine