Piše: G. B.
Lani decembra je papež Frančišek razglasil leto sv. Jožefa, Jezusovega rednika in varuha. V Svetem pismu je Jožef tisti, ki prevzame pravno vlogo Jezusovega očeta, s čimer je bila izpolnjena prerokba, da bo Mesija Davidov potomec.
Jožef je bil preprost tesar, doma iz Betlehema, naselil pa se je v Nazaretu. Vendar je imel kljub temu kraljevsko poreklo. Njegov slavni prednik je bil namreč kralj David, soimenjak pa eden od očetov dvanajsterih Izraelovih rodov, namreč starozavezni Jožef, ki so ga bratje prodali v Egipt. Tam ga je po ujetništvu egiptovski faraon osvobodil in postavil za oskrbnika vsej svoji posesti. Tudi hebrejski pomen njegovega imena izraža njegovo držo, pomeni namreč »Bog doda« ali »Bog je pomnožil«.
V Svetem pismu Jožefa izrecno omenjata Matejev in Lukov evangelij. V tistem času je veljalo, da je zaroka dejansko že pomenila poroko (privolitev), vendar ženin in nevesta nista takoj začela živeti skupaj. Ker je Marija v tem času spočela od Svetega Duha, kar je bila njena skrivnost, je Jožef sprva mislil, da je bila v prešuštvu. Ker pa je bil pravičen in usmiljen, je sklenil, da je javno ne bo izpostavljal, pač pa skrivaj odslovil. Evangelist Matej tu navaja, da je imel Jožef sanje, kjer mu je angel razodel skrivnost o otroku, ki bo rojen. Jožef je spremenil svojo odločitev in Marijo vzel k sebi. V Matejevem evangeliju je omenjen tudi beg v Egipt zaradi odločitve Heroda, da pomori dečke v Betlehemu. Jožef je bil namreč opozorjen v sanjah, kaj se pripravlja. V spanju je bil tudi kasneje opomnjen, naj se vrne iz Egipta in naj se naseli v Nazaretu.
Evangelist Luka pa navaja, da je Marija nadangelu Gabrielu rekla, da (še) ne živi z možem. Kasneje pa sta zaradi odločitve cesarja Avgusta o popisu vsakega moža v rojstnem kraju morala na pot v Betlehem, kjer se je rodil Jezus. Omenja tudi Jezusovo darovanje v templju ter kasneje, ko je bil Jezus star dvanajst let, njegovo zadrževanje v templju, kjer sta ga Jožef in Marija tudi našla. Jezus se je vrnil in jima je bil pokoren, v nazareški družini se je nato tudi sam izučil za tesarja.
Jožef je po vsej verjetnosti umrl že v Jezusovi mladosti, saj ga evangeliji za čas Jezusovega javnega delovanja ne omenjajo več. Omenjajo pa še enega njegovega soimenjaka, člana velikega zbora oz. sinedrija Jožefa iz Arimateje, ki je imel kot dekaprot pravico stalnega kontakta z rimskimi oblastmi. Prav on je odstopil svoj bodoči grob za Jezusov pokop.
Cerkev časti sv. Jožefa ne samo kot Jezusovega rednika, pač pa tudi kot varuha Cerkve. Je glavni zavetnik novomeške škofije. Njegov »drugotni« praznik pa je tudi prvi maj, ko se Cerkev spominja sv. Jožefa kot delavca. Med zelo znanimi častilci sv. Jožefa je bila velika karmeličanska mistikinja sv. Terezija Avilska. »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah,« je zapisala.
Ker je Jožef umrl v Jezusovem in Marijinem naročju, je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje, zato je priprošnjik v vseh potrebah in v skrajnih stiskah. Jožef je, kot je zapisal sv. Bernard, tisti »modri in zvesti služabnik«, ki ga je Gospod sam postavil nad sveto družino, da bo Jezusovi materi podpora in tolažba, Zveličarju rednik in vreden pomočnik pri izvrševanju njegovih namenov na zemlji. Tudi zato je v zadnjih letih posebej omenjen v vseh evharističnih molitvah. »Po našem prepričanju je zelo koristno, da kliče katoliški svet prav posebno in z velikim zaupanjem poleg preblažene matere Marije tudi njenega prečistega ženina sv. Jožefa na pomoč,« je o njem zapisal papež Leon XIII, medtem ko mu je sv. Janez Pavel II. posvetil posebno apostolsko spodbudo z naslovom »Odrešenikov varuh«.
V Sloveniji je ime Jožef (skupaj z izpeljankami) eno najpogostejših imen. Sv. Jožefu je posvečenih okoli 80 cerkva, najbolj znani sta v Celju ter v Ljubljani na Poljanah, pa tudi v Mariboru (kapucini).
