0.8 C
Ljubljana
petek, 3 decembra, 2021

Cerkev, sinoda in notranji ekumenizem – izziv časa, v katerem živimo

Piše: blagovest

Nedavno se je na ravni vesoljne Cerkve, pa tudi v Cerkvi na Slovenskem začela t. i. velika sinoda. Naziv »sinoda« pomeni »skupna pot«, kar je v praksi nekoliko težje doseči zaradi različnih pogledov na določene stvari, v slovenskem primeru pa tudi zaradi močne polarizacije družbe.

Slovenci smo že tradicionalno znani kot »vrtičkarji«, kjer vsak obdeluje svojo gredico in Bog ne daj, da bi vanjo posegel kdo drug. To se pozna tudi v Cerkvi na Slovenskem, ki mora zaradi perečih težav (ki se ne kažejo samo v pomanjkanju duhovnikov, ampak tudi v izumiranju nekaterih župnij) pogosto uvajati tudi kakšne neprijetne rešitve. Denimo združevati župnije ali jih povezovati v večje pastoralne enote. Pred leti so takšno reformo uvedli v škofiji Koper, saj je svojo lastno župnijo imela vsaka večja vas, župnika pa seveda ne. Tudi ljubljanska nadškofija je av zadnjih letih nekaj župnij ukinila in pridružila sosednjim. Mariborska nadškofija je že pred leti določene župnije združila v pastoralno zvezo župnij (denimo Slovenj Gradec, Dravograd…), na Ptuju pa minoriti iz enega samostana vodijo vse tri ptujske župnije. V celjski škofiji so bili ukinjeni naddekanati, število dosedanjih dekanij je zmanjšano z enajst na pet, a to je šele začetek. Govori se tudi o skorajšnji zamenjavi klasičnega verouka v župnijah z družinsko katehezo. In seveda so te novosti za marsikoga neprijeten opomin, da ne bo več tako, kot je bilo in da se ne moremo več valjati v udobnem ležišču nostalgije za preteklostjo.

Sinoda seveda ne pomeni, da bo vsaka zamisel posameznika uveljavljena. Pomeni pa, da se bo – upajmo – prostor diskusije veliko bolj odprl. Cerkev na Slovenskem nekaj izkušenj s poskusi širše reforme že ima.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine