Piše: Dr. Božo Cerar, veleposlanik v pokoju
Malo je takšnih, kot je bil Ronald Zlatoper oziroma Zap, kot so ga poznali sorodniki, prijatelji in znanci. Vrh vojaške kariere je dosegel leta 1994 z imenovanjem za poveljnika ameriške tihomorske flote s sedežem na havajskem otoku Oahu. Zlatoperju je bilo v veliko čast, da je lahko skoraj dve desetletji opravljal naloge častnega konzula Republike Slovenije na Havajih.
Rodil se je leta 1942 v Clevelandu slovenskim staršem Anni Bayda in Josephu Mihevcu. Ker mu je oče umrl že leta 1944, je prevzel priimek očima Andreja Zlatoperja. Predniki po očetu so izhajali iz Logatca, po mami iz Dobovca pri Trbovljah in po očimu iz Tolmina. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Clevelandu. Leta 1963 pa je končal študij na politehniškem inštitutu v Troyi, New York, mornariška smer, kar pa še zdaleč ni bila njegova edina visokošolska diploma. Lahko se je pohvalil tudi z dvema magisterijema.
Od vojaškega pilota do admirala
Po poklicu je bil vojak. Poklicno pot je začel kot pilot v ameriški mornarici. Udeležil se je vojne v Vietnamu. Na letalonosilki Forrestal je služil skupaj z Johnom McCainom, prav tako pilotom. Skupaj sta preživela požar na ladji, ki je terjal 134 življenj. McCaina so kasneje nad Vietnamom sestrelili. Po vojni je postal eden najvplivnejših ameriških senatorjev. Kot tak je tudi dvakrat obiskal Slovenijo. Tudi Zlatoper je naredil lepo kariero tako na morju kot v Pentagonu, ameriškem obrambnem ministrstvu. V času operacije Puščavski vihar, to je Zalivske vojne 1990/91, je bil poveljnik 7. letalsko-pomorske skupine. V Pentagonu je sodeloval s takratnim generalmajorjem Colinom Powllom, ki je kasneje, v času našega vključevanja v Nato, postal zunanji minister ZDA. Bil je tudi vojaški pomočnik obrambnemu ministru Casparju Weinbergerju. Kot odgovoren za mornariško osebje v ameriških oboroženih silah je bedel nad pomembnimi spremembami, med drugim integracijo ženskega osebja v vojaško mornarico in vojaško mornariško letalstvo. Vrh vojaške kariere je dosegel leta 1994 z imenovanjem za poveljnika ameriške tihomorske flote s sedežem na havajskem otoku Oahu. Gre za največje vojaško poveljstvo na svetu, ki sega od Tihega oceana in njegovega obrobja vse do obal Indije. Skratka, zajema pol zemeljske oble. Pod njegovim poveljstvom je bilo tako okoli 200 ladij, 1200 letal in 200 tisoč vojaškega osebja. Prejel je vrsto odlikovanj, pravzaprav vsa ameriška vojaška odličja.
Ponosen na slovenski izvor
Upokojil se je leta 1997 in ostal na Havajih. Tudi po upokojitvi je bil zelo aktiven tako na gospodarskem kot drugih področjih življenja na otočju. Pravzaprav ni bilo pomembnejše havajske ustanove, v katere upravnem odboru ne bi bil ali bil z njo povezan. Še kot aktiven častnik se je zelo zavzemal za tesne stike med vojsko, mornarico, in civilnim prebivalstvom. Postal je zelo čislan član havajske družbe z zelo dobrimi povezavami v Washingtonu. Poznal je sobane moči od znotraj in zunaj. Večkrat je pričal pred kongresom in bil sodelavec washingtonskih think tankov. Bil je zanimiv in široko razgledan sogovorec ter spreten pogajalec. Ni bil le predan Američan, ampak tudi ponosen na svoj slovenski izvor. K temu so nedvomno pripomogli njegovi starši, zavedni Slovenci. Mati je bila zelo aktivna v slovensko-ameriški skupnosti in še v visoki starosti naročnica na Prosveto in Slovenian American Times.
Odprl je številna vrata
Zlatoperju je bilo v veliko čast, da je lahko skoraj dve desetletji opravljal naloge častnega konzula Republike Slovenije na Havajih. Te je pred sto leti obiskala znana celjska popotnica Alma Karlin, vendar je bil Zlatoper tisti naše gore list, ki je tam pustil daleč največji pečat. Da ga je Slovenija leta 2003 tam postavila za častnega konzula, je bila ena naših boljših odločitev. V času opravljanja te funkcije je veliko pripomogel k prepoznavnosti naše države in tudi pred tem dal svoj prispevek našemu mednarodnemu priznanju in včlanitvi v Nato. Vprašanje pa je, ali smo njegova poznanstva in pripravljenost, da pomaga domovini svojih prednikov, res dobro oziroma v celoti izkoristili.
Kaj je Zlatoper pomenil na Havajih, sem se lahko prepričal, ko sem kot veleposlanik Republike Slovenije to zvezno državo ZDA uradno obiskal leta 2016. Ni bilo vrat, ki jih Zlatoper ne bi odprl. Poleg srečanj z najvišjimi predstavniki posvetnih in tudi vojaških oblasti sem imel vrsto javnih nastopov, na katerih sem skušal Slovenijo in naša prizadevanja približati najširši javnosti. Gostili so me na ustanovah, kot so East-West Center, The Pacific Forum, College of Social Sciences of University of Hawai itd., kjer vse je bil Zlatoper tako ali drugače navzoč.
Slovesno praznovanje ob 25-letnici naše države
Na posebno slovesen način je hotel praznovati 25-letnico naše države. Kot doajen konzularnega zbora je organiziral gala ples z večerjo, ki se je je udeležilo 400 gostov oziroma vsi, ki so na Havajih kaj pomenili. Odveč je omeniti, da je vse potekalo z vojaško natančnostjo in da je igrala godba ameriške mornarice. Dogodek je želel tudi čim bolj slovensko obarvati, kar na tistem koncu sveta ni bilo tako preprosto. Vendar za Zlatoperja ni bilo ovir. Tisti večer so sredi Tihega oceana gostom tako postregli od primorske frtalje do slovenske dimljene postrvi, rižote s slovenskimi gobami, in to z gorskimi (vsaj tako je pisalo na jedilnem listu), do blejske kremne rezine. Mize so krasili pravi nageljni. Prav vsak od gostov pa je odšel domov s knjižico o Sloveniji in s kosom lepo zavite orehove potice. Zaupal mi je, da jo je nabavil v svojem domačem kraju – pri naših izseljencih v Clevelandu. Enako kot klobase, brez katerih Zlatoper tudi ni mogel. Na njegove slovenske gene je kazalo tudi veselje do smučanja. Ne sicer na vodi, ampak na snegu. Do njega pa se je moral odpraviti na tisoče kilometrov daleč. Čeprav je velik del svojega življenja preživel v zraku in na morju, so mu bile gore pri srcu.
Zap je, še vedno poln načrtov, umrl nenadoma aprila letos med obiskom Atlante, star 80 let.
