Piše: Samo Vidovič
Finale v Londonu se je za Angleže začel sanjsko. Po kotu Italijanov jim je uspel hiter protinapad, ki ga je po podaji Tripierja z desne strani zaključil Shaw z močnim “drop kick” strelom v bližnji kot Donnarumme. Vodstvo Angležev po manj kot dveh minutah igre.
Italijanom se je tako taktični načrt podrl že takoj na začetku. Poskušali so napasti, hitro izenačiti. Vendar so bili Angleži izredno agresivni, preprečili so jim tako napade preko boka kot skozi sredino. Prav tako samostojne individualne akcije posameznikov. Igra kratkih pasov okoli strnjene angleške obrambe se jim ni obnesla. Prvi pravi poskus z njihove strani smo videli v osmi minuti, Insigne je s prostega strela z dvajsetih metrov streljal čez gol. V 35 minuti pa lepa samostojna akcija Chiese, ki se je otresel Rica, potem pa iz polnega šprinta sprožil z dvajsetih metrov, vendar mimo leve vratnice.
Na drugi strani tudi Angleži niso bili uspešni v napadalnih akcijah. Strel Shawa je bil njihov edini strel na gol v prvem polčasu.
Drugi polčas je bil zanimivejši, več se je dogajalo pred obema goloma. Italijani so bili večji del popolni gospodarji na igrišču.
Insigne je imel v 51 minuti spet prosti strel, tokrat še bližje golu. Tudi tokrat ni zadel vrat. V 57 minuti je bil bolj natančen, streljal je z leve strani. Vratar Pickford je strel odbil.
Italijani so stopnjevali pritisk. V 62 minuti je dobro streljal Chiesa, Pickford je z levo roko, s skrajnimi močmi obranil strel.
Naslednjo minuto kot za Angleže, Stonesov strel z glavo je Donnarumma obranil.
V 67 minuti izenačenje. Po kotu z desne strani je Veratti najprej zadel vratnico, Bonucci pa je odbito žogo poslal v prazno mrežo.
V 73 minuti globinska žoga za Berardija, streljal je čez gol.
V zaključku tekme so se Angleži uspeli otresti pritiska, niso pa uspeli ogroziti vrat Donnarumme. Ostalo je pri 1:1, spet smo gledali podaljške, kjer pa golov ni bilo.
Prvič po letu 1976 so o evropskem prvaku odločile enajstmetrovke. Tu so bili boljših živcev Italijani, zmagali so s skupnim izidom 4:3.
Zmaga Italije je zaslužena. Bili so boljši tekmec, predvsem v drugem polčasu. Imeli so večjo posest žoge,razmerje je bilo 66%:34%, razmerje v strelih je bilo 19:6 prav tako za njih. Prikazali so boljšo igro kot v polfinalu proti Španiji, kjer so bili edinokrat v podrejenempoložaju. Na tem prvenstvu so igrali netipično za Italijane glede na pretekla leta. Bili so zelo ofenzivni, presing na nasprotnika so izvajali že na njegovi polovici. Krasila jih je lepa igra, veliko je bilo individualnih vložkov posameznikov, predvsem Chiese in Insigneja. Edina slaba točka jim je bil srednji napadalec, tako Immobile kot Belotti na tem prvenstvu nista bila v rangu kakšnega Viallija, Rossija in mnogih, ki so na tem mestu igrali prej.
Anglija je bila dostojen nasprotnik v finalu. Po hitrem vodstvu so morda prehitro prepustili pobudo Italijanom. Morali bi bolj iskati drugi gol. Sterling je bil tokrat malo opazen, prav tako Kane. Tretji ofenzivec z individualnimi sposobnostmi preigravanja pa je manjkal. Saka, Grealish, Rushford ki to so, pa so vstopili šele kasneje. Taktika se Southgatu ni izplačala, ruleta enajstmetrovk jih je na koncu pokopala.
Igralec tekme je bil italijanski vratar Donnarumma, ki je obranil dve enajstmetrovki. Sodnik Kuipers je sodil odlično.
