Življenje športnikov ni preprosto, vse je podrejeno uram in uram treningov in telesnih naporov. Tudi dan rokometaša Luke Simoniča, ki je prepričan, da Slovenija lahko doseže vrhunske rezultate tudi v gospodarstvu, ne le v športu, se začne s treningom. To je njegova zgodba.
Luka Simonič izhaja iz delovne družine: mama dela v sosednji Avstriji kot diplomirana medicinska sestra anestezistka, oče pa kot samostojni podjetnik. Delo mu ni tuje in je človek velikih športnih in poklicnih sanj: je profesionalni športnik, študent na Ekonomski poslovni fakulteti v Mariboru in član Slovenske demokratske stranke. Svoje otroštvo je s prijatelji večinoma preživel na igrišču OŠ Rada Robiča v Limbušu. Njegova šolska pot se je začela na OŠ Rada Robiča v Limbušu, kamor še dandanes rad zahaja, saj ga na to stavbo vežejo prelepi spomini. Učitelji so že v tistih letih od učencev zahtevali sprotno učenje in delo, zato se je Luka že takrat naučil, da je delo v življenju zelo pomembno. Luka Simonič je sicer edinec, na sprehodih v naravo pa se mu pogosto pridruži njegov pes Ron.
Ponosni »kajuhovec«
Osnovno šolo je Luka Simonič končal z odliko in se vpisal na Prvo gimnazijo Maribor. Takratni pedagogi so mu vpis na gimnazijo zaradi njegove disleksije odsvetovali, čeprav je v osnovni šoli dosegel izjemne uspehe. Priporočali so mu, naj raje izbere katero od lažjih gimnazij. »Ampak kot ste lahko opazili, sem človek izzivov in seveda sem se vpisal na Prvo gimnazijo Maribor,« se spominja Luka, ki je potem v Mariboru končal prva dva letnika, nato pa, ker se mu je športna pot odprla v Celju, gimnazijsko šolanje nadaljeval na »kajuhu«, na Prvi gimnaziji v Celju. »Tam sem postal ponosni »kajuhovec« in končal srednješolsko izobraževanje z uspešno opravljeno maturo,« pravi Luka. Nikoli ne bo pozabil profesorice matematike, ki je imela zares visoke standarde, tako da jih je bilo ob napornem športnem urniku precej težko doseči. Ampak zgodilo se je, kakor pravi pregovor: Kar ne ubije, krepi. Luko je izkušnja z matematiko okrepila. Že na gimnaziji je dosegal dobre športne rezultate: s svojo tamkajšnjo ekipo se je uvrstil na sklepni turnir četverice srednjih šol. Po končani gimnaziji se je odločil nadaljevati študij v rodnem Mariboru na Ekonomsko-pravni fakulteti Maribor, kjer zdaj obiskuje prvi letnik.
Življenjsko vodilo
Luka je od nekdaj oboževal zgodovino, zato mu knjižnica niti v otroštvu ni bila tuja. Kar hitro se je navdušil nad ameriškim predsednikom Johnom Fitzgeraldom Kennedyjem, saj je bil človek, ki se kljub njegovi mladosti ni ustrašil izzivov. Bil je namreč najmlajši izvoljeni ameriški predsednik. Kljub mladosti se je uspešno spopadel s politično krizo na Kubi in dokaj uspešno reševal rasne težave v lastni državi, pripoveduje mladi športnik Luka Simonič, ki je tudi svoje življenjsko vodilo našel med branjem literature v šolski knjižnici. Besede Johna Ruskina se glasijo: »Največja nagrada za človekov trud ni tisto, kar bo zanj dobil, temveč tisto, kar bo postal.« Na te besede se tako v športu kakor pri vsakem drugem delu opira Luka.
Življenje športnika
»Mogoče nekateri mislijo, da je življenje športnikov enostavno, ampak za vsakim športnikom so ure in ure treningov in odrekanj. Vsak gimnazijec – športnik ure in ure presedi za knjigami, da bi se naučil snov, ki jo je zamudil zaradi športnih obveznosti,« razmišlja Luka Simonič. Kot vsak Mariborčan je Luka svojo športno pot začel kot nogometaš pri lokalnem klubu NK Limbuš-Pekre. Vendar pri nogometu ni bil preveč dober, zato se je odločil za rokomet, ki je bil takrat popularen, in začel od začetka. Luka je začel trenirati rokomet pri RK Maribor Branik leta 2010. »Že od začetka me je vleklo na gol, zato sem takoj postal vratar,« se spominja Luka, ki je takoj začutil, da je ta šport prav zanj.
Profesionalni rokometaš
Kot vratar je Luka nastopal šest let in se v tem času večkrat udeležil vratarskega kampa na Hrvaškem, kjer je izboljšal svojo tehniko branjenja in spoznal svoje vratarske idole, kot so Thierry Omeyer, Mirko Alilović in drugi. Nato pa je prišla ponudba, ki je v rokometnem svetu ne zavrneš: Luka je postal vratar RK Celje Pivovarna Laško. Pri pivovarjih je osvojil kadetski državni naslov, dvakrat mladinski državni naslov in poleg tega še večkrat osvojil nagrado za najboljšega vratarja turnirja. Pri 16 letih je kot eden najmlajših vratarjev debitiral v prvi slovenski rokometni ligi. Po treh izjemnih letih v Celju se je odločil podpisati profesionalno pogodbo s svojim domačim klubom RK Maribor, ki je ta čas na odličnem četrtem mestu na prvoligaški lestvici.
Delovni dan
Lukov delovni dan študenta in športnika se začne zgodaj zjutraj s pregledom informativnih virov: »Pogledam, kaj se dogaja po svetu na gospodarskem, športnem pa tudi na političnem področju, nato pa se odpravim na jutranji t. i. golmanski trening v dvorano Tabor,« opisuje svoj dan Luka Simonič. Po opravljenem treningu se odpravi na fakulteto, na kateri preživi skoraj ves dan. Vmes je kosilo, nato pa predavanja vse do popoldanskega treninga. Po treningu odide domov, kjer si uredi zapiske s predavanj, nato pa si, če ostane kaj časa, ogleda kak dober film. Ob koncih tedna Luka najprej odigra rokometno tekmo, nato pa si gre ogledat še tekmo v Ljudski vrt, če se tekmi ne prekrivata seveda. »Praktično vse življenje sem ponosen navijač NK Maribor in imam letno karto že 10 let,« pravi Luka z nasmehom.
Najtežji trenutki
Šport je zahteven in lahko se zgodi tudi nesreča. Lukovi najtežji trenutki v športni karieri so bili gotovo tisti, ki so sledili hudi poškodbi vratu, ki ga je doletela še v dresu RK Maribor. Bili so na turnirju na Madžarskem, kjer je Luka dobil tako močan udarec z žogo v glavo, da je padel na tla. V boksarskem žargonu bi rekli, da je doživel nokdavn. Zbudil se je v bolnišnici na Madžarskem, kjer so ugotovili, da mu je žoga premaknila dve vratni vretenci. Luka je imel pravzaprav srečo v nesreči, saj bi se moral najverjetneje posloviti od rokometa, če bi bilo premaknjeno še tretje vretence. »Že samo ob misli, da bi se moral posloviti od najljubšega športa, se mi orosijo oči,« pripoveduje Luka, ki po nesrečnem padcu ni takoj vedel, ali se bo sploh lahko vrnil na rokometno igrišče. Okrevanje je trajalo dolge tri mesece. Ko so zdravniki v mariborski bolnišnici Luki odobrili, da se vrne k rokometu, se mu je odvalil kamen od srca: spet je lahko počel tisto, kar ima od nekdaj najraje! »Še zdaj se ob novicah, da so morali športniki opustiti športno pot zaradi poškodb, kar prekrižam, ker se zavedam, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi meni.«
Načrti za naprej
Ob zdajšnjem urniku Luki ostane zelo malo časa, toda če ga ima, ga najraje preživlja s prijatelji. Tudi v prostem času seveda ne gre brez športa, zato se največkrat družijo ob ogledu kakšne dobre nogometne tekme. Luka se zelo rad udeleži teka za pogumne, ki ga organizirajo pod Pohorjem. »Brave run« je tek, med katerim morajo tekmovalci premagati najrazličnejše zanimive ovire. Luka poleg vsega ostaja tudi strasten ljubiteljski zgodovinar, zato velikokrat prebere kakšno dobro knjigo ali si ogleda dobro zgodovinsko oddajo. Ta čas pa se najbolj posveča rokometni karieri in študiju. Njegova pričakovanja so velika: rad bi nadaljeval uspešno športno pot in magistriral iz ekonomije, poleg tega bi se rad preizkusil tudi na političnem parketu, saj bi rad pomagal Mariboru spet postati mesto, ki ne bo znano samo po nogometu, ampak tudi po svoji kulturi in industriji. »Sicer pa se pustim presenetiti!« še pravi Luka.
Slovenja ima potencial
Luka Simonič vidi Slovenijo kot deželo s potencialom, deželo, ki je ponosna na svojo kulturo, deželo, ki si želi nekaj več. Slovenci se mu zdijo še vedno premalo ponosni na svojo državo, saj mnogi včasih prehitro menijo, da smo premajhni, da bi dosegli cilje, s katerimi bi se lahko postavili ob bok državam Zahodne Evrope. Luka je prepričan, da če se lahko Slovenija na športnem področju dnevno kosa z najboljšimi in največjimi ter zmaguje, potem bi bila lahko podobno uspešna tudi v gospodarstvu in politiki, če bi se le vsi odgovorni dovolj potrudili.
