V Sloveniji velja, da se v primeru nesoglasja enega od staršev avtomatično zahteva izključitev skupnega (deljenega) skrbništva. Ustavno sodišče Republike Slovenije v obravnavo ni sprejelo primera, ki izpodbija restriktivno slovensko ureditev, ki ob razvezi prekomerno onemogoča možnost skupnega varstva in vzgoje otroka. Glede na to, da takšna ureditev velja za protiustavno v Nemčiji, Avstriji in Franciji, ne čudi, da je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič podal odklonilno ločeno mnenje. Jaklič namreč zagovarja prepričanje, da bi obravnava pobude za presojo ustavnosti in ustavne pritožbe odprla pomembno ustavnopravno vprašanje.
Dosedanja zakonska ureditev po besedah Jakliča ne dopušča, da bi ob razvezi zakonske zveze oziroma razpadu zakonske skupnosti sodišče otroka dodelili v skupno (tj. deljeno) skrbništvo obema staršema, razen če bi oba starša o takšnem skrbništvu dosegla soglasje. “Po izpodbijani ureditvi torej velja, da skupnega skrbništva, četudi mu nasprotuje le eden od staršev (ker npr. želi otroka bolj zase in manj za bivšega zakonca), sodišče ne more zaukazati, pa čeprav bi vsak od obeh staršev za skrbništvo izpolnjeval prav vse pogoje.”
V odklonilnem ločenem mnenju je podal primerjalni pogled ureditev v tradicionalnih državah. Po besedah Jakliča v Zvezni republiki Nemčiji že od leta 1982 ni v veljavi predpis, na podlagi katerega je sodišče po razvezi starševsko skrb preneslo na enega izmed staršev, saj je bila takšna ureditev razglašena kot protiustavna. “Štelo je, da je v nasprotju z ustavno zahtevo, ki staršem zagotavlja pravico do vzgoje in skrbi za otroka. Razložilo je, da v primeru, ko sta za skrbništvo in vzgojo primerna oba starša, država ni poklicana, da enemu od staršev kar odvzame varstvo in vzgojo.” Nemški zakonodajni organ je tako v skladu z odločitvijo spremenil vsebino zakonske zahteve v smislu, da tudi po razvezi otrok praviloma ostane v vzgoji in varstvu obeh staršev, razen če eden od staršev poda zahtevo, da sodišče vzgojo in varstvo prenese izključno nanj, drugi starš pa se s tem strinja.
Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič (Foto: STA)
Tako je tudi v Franciji in sosednji Avstriji
V Franciji sta skupno (deljeno) varstvo in vzgoja obeh staršev kot pravilo, v tej ureditvi sta namreč priznani in spoštovani obe temeljni pravici, torej tako ta, ki jo že po naravi stvari ima vsak od staršev, kot tudi tista, ki jo ima po naravi stvari vsak otrok svojih staršev. Ob tem pa je seveda zagotovljena tudi enakopravnost obeh staršev glede omenjene pravice. Tudi v sosednji Avstriji velja, da v primeru razveze vzgojo in varstvo obdržita oba starša. V primeru, da sodišče presodi, da bi to koristilo otroku, mora odločitev o skupnem skrbništvu sprejeti tudi v primeru, če se eden od staršev s tem ne strinja. “Ob svojem primerjalnopravnem pregledu in v času, ki sem ga imel na voljo, nisem mogel najti primera tradicionalne demokracije, ki bi imela nasprotno ureditev, torej takšno, kot velja pri nas, ki v primeru nesoglasja enega od staršev avtomatično zahteva izključitev skupnega (deljenega) skrbništva in s tem posega v obe pravici – polnopravno temeljno pravico bivšega zakonca kot starša in temeljno pravico otroka do enakovrednega skrbništva obeh njegovih staršev, če je vsak od njiju za to objektivno sposoben,” poudarja Jaklič.
Jaklič v nadaljevanju navaja: “V nasprotju z dosedanjo slovensko ureditvijo je ureditev iz primerjalnega pregleda ustavnoskladna, saj za razliko od slovenske ne zahteva ločitve otroka ne od enega ne od drugega starša, ne vzpodbuja ‘lastniškega’ vedenja glede otroka pri tistem od staršev, ki mu je otrok pravno-formalno zaupan v skrbništvo, kar se v praksi dostikrat kaže v oteževanju ali celo onemogočenju stikov otroka z drugim staršem, in na otroka ne prenaša nehvaležnega in pogosto travmatičnega bremena izbire med obema staršema.” Ob tem dodaja, da sicer drži, da bo z uveljavitvijo novega družinskega zakonika (15. aprila 2019) pritožnik imel možnost, da na podlagi sprememb zakonika zahteva skupno skrbništvo tudi v primeru, če se njegova bivša zakonska partnerica (sedanja edina skrbnica) s tem ne bo strinjala. “Toda iz te zakonske ureditve za naprej seveda ne izhaja, da je pritožnikova skrb o kršitvi ustavnih (in ne zakonskih) pravic vse do sedaj s tem kar odpravljena! In vendar je večina odločila, da je takšna sprememba zakonodaje, ki bo začela veljati šele čez dobra dva meseca, razlog, zaradi katerega pritožnik ne zadosti zahtevi po pomembnem pravnem vprašanju, ki se zahteva za sprejem njegovih vlog v vsebinsko obravnavo.”
Vprašanje ustavne narave je bistveno
Ravno vprašanje ustavne narave teh pravic, v nasprotju z njihovo zgolj zakonsko naravo, je po besedah Jakliča tisto, kar je pri tem vprašanju bistveno. “Nekaj je, če ima pritožnik v rokah odločbo ustavnega sodišča, ki mu prizna njegovo pravico kot ustavno pravico, nekaj povsem drugega pa je, če je takšna pravica zagotovljena zgolj na ravni zakona.” Zakonsko pravico namreč lahko zakonodajno telo poljubno in kadarkoli spreminja, medtem ko je ustavna pravica v celoti izvzeta iz zakonodajalčevega polja odločanja. Po besedah Jakliča ni mogoče izključiti, da bi bila pot uveljavljanja pritožnikove pravice do skupnega skrbništva s predhodnim razčiščenjem na ustavnem sodišču, da gre za ustavno pravico, lahko mnogo lažja kot pa ponovna, na novo začeta pot na podlagi zakonske pravice, ki bo v veljavo stopila aprila letos. “Ob opisanem večplastnem, očitnem in celo precedenčnem pomenu vprašanj o vsebini in mejah tako temeljnih ustavnih pravic se je večini po moji oceni prelahkotno zapisalo, da v zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje in da zato pritožnikovih vlog ne bo sprejelo v obravnavo. Takšno odločitev zato ocenjujem kot napačno,” zaključuje Jaklič.
H. M.
