V zahodnih demokracijah je popolnoma normalno, da obstajajo desni in levi mediji. Še več. Nekateri časopisi, televizije itd. se odkrito deklarirajo kot levi ali desni in na to so ponosni, medtem ko se uporabnikom to zdi kot nekaj najbolj normalnega oziroma samoumevnega. V Sloveniji pa na tem področju prevladuje prav neverjetna “zaplankanost”, ki je v demokratičnem svetu skoraj brez primere.
Prav neverjetno je, do kakšne nevroze, psihoze, skoraj histerije pride, ko nekdo opozori na to, da je določen slovenski mainstream medij levo usmerjen. Do podobne reakcije seveda pride tudi, ko nekdo očita, da mainstream medij predvaja vsebine, ki naj bi bile desne (čeprav to dejansko morda sploh niso), kot je v zadnjem času (vnovična) gonja proti oddaji Pričevalci na TV Slovenija. Odgovorne na mediju običajno zajame panika in vsi hitijo zatrjevati, da poročajo nepristransko, ne levo in ne desno torej, kar je po njihovih besedah tudi edino prav. Pa to sploh ni prav, ampak je popolnoma zgrešeno. Pri medijskem poročanju ne gre za to, da bi moralo biti karkoli uravnoteženo. Za to poskrbi trg. In politična usmerjenost je načeloma osebna stvar novinarja.
Medijski pluralizem je temelj demokracije
Demokracije brez medijskega pluralizma ne more biti. Zato ni naključje, da je postal tisk v Angliji, ki se ponaša z najstarejšim parlamentom, ki je temelj demokracije, povsem svoboden (brez cenzure) že v drugi polovici oziroma konec 17. stoletja. Na drugi strani je bila pot svobodnega novinarstva v ZDA še bolj vznemirljiva, celo legendarna. Mnogi zgodovinarji so si enotni, da brez svobodnega tiska, ki je na območju trinajstih angleških kolonij bolj ali manj odkrito zahteval neodvisnost kolonij, ki so kasneje postale ZDA, te neodvisnosti ne bi bilo nikoli. To pa seveda še ne pomeni, da na ozemlju sedanjih ZDA ni bilo časopisov, ki so bili lojalistični, proti neodvisnosti torej. Toda do leta 1770 je te časopise iztisnil trg: morali so jih ukiniti iz ekonomskih razlogov ali pa preseliti v t. i. trdnjave lojalizma, kot je bilo tedaj mesto New York, ker jih ameriški prebivalci kolonij preprosto niso več kupovali in brali.
Dobra stara anglosaksonska debata
Debata je eden temeljev demokracije. Tudi moderna debata je doma v Angliji, kjer so z njo začeli že v 18. stoletju. Debata ima zelo natančno določena pravila, ki se jih morajo udeleženci strogo držati. O tem, kako so bili uspešni, pa odloča kritično občinstvo. Smisel debate je, da se argumentirano zagovarja stališče. In to se lahko stori samo tako, da se upoštevajo tudi argumenti nasprotne strani. Na te nasprotne argumente je treba odgovarjati in jih premagati z dodatnimi argumenti. V ZDA, Veliki Britaniji in še marsikje po svetuje je debata neke vrsta športna disciplina, podobno kot šah. Mojstri debate, ki običajno izhajajo iz študentskih vrst, na tekmovanjih dobijo nalogo zagovarjati neko temo, drugi pa ji morajo nasprotovati. Ta tema je neodvisna od njihovega osebnega oz. zasebnega mišljenja. Pogosto tekmovalci zagovarjajo stališča, ki so diametralno nasprotna tistemu, kar sami mislijo oz. verjamejo, a v debati kljub temu zablestijo! In v tem je čar debate, ki je nepogrešljiva za razvoj demokratične misli odgovornega državljana. Kulturo debate bi v slovenskem prostoru potrebovali tako močno, kot ranjenec potrebuje transfuzijo krvi, saj je slovenska mlada demokracija že skoraj izkrvavela zaradi kroničnega pomanjkanja kritičnosti slovenskih državljanov. Še posebej pa bi tečaj iz debate potrebovali številni slovenski novinarji, saj je kritičnost znotraj slovenskih novinarskih krogov prej izjema kot pravilo.
Demokracija brez odgovornega državljana je nevarna
Pogosto pravimo, da je demokracija najboljša politična ureditev. In res je tako. Toda pogoj uspešnosti demokracije je v tem, da je državljan odgovoren. V zgornjih vrsticah, ki opisujejo razvoj demokracije v ZDA in Veliki Britaniji, vidite, kako velik pomen so stoletja pripisovali temu, da so državljani kritični. Le kritični državljani so namreč lahko odgovorni državljani. Če so državljani nekritični, so nebogljeni, ker jih zlahka zavedejo takšni in drugačni manipulatorji. In posledice tega so strašne: na demokratičnih volitvah ne zmagajo najboljši, kar pomeni, da se blaginja državljanov nezadržno slabša.
Odgovornost medijev je infuzija v žilo demokracije
V odnosu do demokracije imajo mediji izreden pomen. Mediji in novinarji s svojim poročanjem pomagajo ljudem z informacijami. Brez dobrih, nepristranskih informacij državljan ne more biti odgovoren, saj ne more sprejeti pravilne odločitve in voliti najboljše oblasti. Zato so svobodni in neodvisni mediji eden od temeljev demokracije. Na drugi strani pa so mediji vezani na trg. In kot taki lahko postanejo nepristranski in disfunkcionalni za demokracijo. Zato imamo v svetu številne novinarske kodekse in denimo münchensko deklaracijo, ki govori o dolžnostih in pravicah novinarjev. Novinarji so tako s svojim delom odgovorni javnosti.
Neuravnoteženost slovenskega medijskega prostora
Dejstvo je, da je slovenski medijski prostor neuravnotežen. Vodilni časopisi Delo, Dnevnik in Večer so bolj ali manj odkrito levo usmerjeni. Zelo levo usmerjena je POP TV in tudi na RTV Slovenija boste našli desno usmerjenega novinarja le z lučjo pri belem dnevu. S tem da so časopisi, radii in televizije odkrito levo usmerjeni, ni nič narobe. Pridržek tu velja le za RTV Slovenija, saj RTV-prispevek plačujemo vsi državljani, tudi desno usmerjeni. Zato bi morala biti RTV Slovenija v nasprotju s komercialnimi mediji politično uravnotežena. To uravnoteženost bi lahko dosegli tako, da bi bili vsi prispevki RTV Slovenija politično nevtralni, ne torej nagnjeni v levo ali desno, ali pa bi bilo število levih in desnih novinarjev uravnoteženo, da bi nacionalka imela teme, ki bi bile enkrat levo, drugič pa desno usmerjene. Ali pa bi se morala RTV-prispevku odpovedati!
Patološko pomanjkanje kritičnosti slovenskih levih medijev
Toda neuravnoteženost medijskega prostora ni glavna težava, ki jo imamo v Sloveniji na tem področju. Velika težava je to, da se levo usmerjeni mediji razglašajo za nepristranske oziroma sredinske. Pri tem gre za zavajanje bralcev, gledalcev oz. poslušalcev ter posledično prikrito radikalizacijo zmernih desnih stališč, česar si mediji v demokraciji seveda nikakor ne bi smeli privoščiti. Dodatna težava je v tem, da pri nas levo usmerjeni mainstream mediji silovito obračunavajo z desnim polom, in to na način, ki v etabliranih demokratičnih družbah oz. kulturah velja za nedostojnega. Vse to ima v demokraciji svojo ceno, ki jo plačajo dezinformirani državljani, posledica česar je, da na volitvah volijo opcije, ki niso najboljše. Levo usmerjeni slovenski mediji s svojim pristopom do vsega desnega v slovenskem prostoru, ki včasih spominja na inkvizicijo in je gotovo medijski linč, delajo medvedjo uslugo slovenski blaginji, saj onemogočajo, da bi se pri nas vzpostavila desna vlada. Pri tem sploh ne gre za to, da bi morala biti na oblasti ves čas desna vlada. Nasprotno. V demokraciji je normalno, da se na oblasti izmenjujejo desne in leve politične opcije. To je koristno oz. funkcionalno, ker se morajo politiki truditi, da vladajo kar najbolje in v korist državljanov, saj se zavedajo, da bo sicer na oblast prišla nasprotna opcija. Pri nas pa se to zdi nemogoče, ker levi mediji s kršitvami vseh mogočih kodeksov na tem področju onemogočajo, da bi na oblast prišla desna politična opcija. Ker se leva politična opcija tega zaveda, se ne trudi vladati dobro, ampak samo po liniji najmanjšega odpora pomaga medijem zlivati žolč in žveplo na vse, kar je v Sloveniji desnega, in tako brez težav obdrži oblast v škodo slovenskih državljanov.
Pomanjkanje demokratične medijske kulture v Sloveniji je tragikomično
Če bi pri nas govorili angleško in ne slovensko, bi politične oddaje na slovenskih levih televizijah in pisarije slovenskih levih časopisov na internetu spremljalo na milijone tujcev. Podobno kot smo številni Slovenci, ki znamo dobro angleško, v živo spremljali seje britanskega parlamenta tik pred brexitom in se zraven hahljali. In to zato, ker bi se tujci ob gledanju in branju levih “slovencizmov” bolj zabavali in smejali, kot bi se ob spremljanju telenovel ali humorističnih serij, ki jih sicer gledajo. Za ljudi, ki izvirajo iz zahodnih demokracij, kot so ZDA in Velika Britanija, bi bilo namreč spremljanje političnih burlesk naših levih slovenskih medijev tako zabavno, kot je Slovencem v pustnem času zabavno gledati butalsko TV Čohovo. In to je žalostno.
Tadej Ian
