14.5 C
Ljubljana
petek, 6 avgusta, 2021

(VIDEO) Veleposlanik Jelko Kacin: To je bila res ogromna politična zmaga, ki je pokazala, da moraš imeti vizijo in biti dovolj trden in odločen

Piše: Sara Rančigaj (Nova24tv)

Veleposlanik Jelko Kacin, ki je v času epidemije odigral ključno vlogo govornika in kasneje koordinatorja cepljenja, se dobro spominja časov, ko se je država osamosvajala. Spominja se trenutkov, ki so dejansko pripeljali do odločitve na plebiscitu, in ko je bilo jasno, da stvari po starem sistemu več ne morejo naprej. “Skratka ko so ljudje pri nas ugotovili, da jugoslovanskega trga ni več, kljub temu, da je Slovenija veliko prispevala k razvoju manj razvitih, je bilo veliki večini ljudi jasno, da to ne pelje nikamor,” je pojasnil. V zelo kratkem času, v okviru šestih mesecev je bilo potrebno pripraviti vse potrebno za osamosvojitev, medtem pa je bilo izredno malo takšnih, ki so verjeli, da bi lahko Jugoslavija uresničila svojo vojno napoved.

Tokratni gost v Oddaji pogovor z osamosvojitelji je bil veleposlanik Jelko Kacin, ki je ključna oseba slovenskega osamosvajanja. V tistem času je bil namestnik sekretarja za ljudsko obrambo, kasneje, aprila 1991, pa je postal minister za informiranje. Njegov glas je ostal v srcih vseh tistih, ki so med osamosvajanjem spremljali radijske in televizijske programe. Nanj je padlo breme zagovarjanja zakona o obrambi in zakona o služenju vojaškega roka v zboru združenega dela, kjer Demos ni imel večine.

Po vojni je nadaljeval z delom na Ministrstvu za obrambo in bil kasneje tudi minister. Bil je tudi poslanec, evropski poslanec, predsednik LDS in predstavnik Slovenije v zvezi Nato. V času epidemije je opravljal nalogo vladnega govorca za covid-19, trenutno pa opravlja delo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade za koordinacijo množičnega cepljenja.

Na začetku pogovora Kacin opisuje čas osamosvajanja in pojasni, kako je sploh prišlo do tega. “Takratne socialistične države so doživljale hud padec gospodarstva, kar je kasneje povzročilo zlom socializma,” je dejal in obrazložil, da je to veljalo tudi za Jugoslavijo. V nadaljevanju pojasnjuje, da je v tem primeru šlo za politične ambicije, kjer se je Slobodan Milošević odločil, da bo rešil srbsko nacionalno vprašanje na račun Kosova na eni strani in predvsem na račun drugih republik. “Zato se je odločil, da je prvič posegal v finančni sistem in enostavno vzel denar iz mednarodne banke, na drugi strani destabiliziral vsa politična vodstva po vseh republikah,” je pojasnil.

Pot v samostojnost je bila edina pot
Po njegovem mnenju je kaplja čez rob za pobudo razpada Jugoslavije padla takrat, ko je Milošević razglasil embargo na slovenske proizvode na ozemlju Srbije, ki so ga potem implementirali tudi v Bosni in Hercegovini ter v Črni Gori. “Skratka ko so ljudje pri nas ugotovili, da jugoslovanskega trga ni več, kljub temu, da je Slovenija veliko prispevala k razvoju manj razvitih, je bilo veliki večini ljudi jasno, da to ne pelje nikamor,” je poudaril. Vse skupaj je pripeljalo do jasnih ambicij, ki so se na koncu uresničile, saj je bilo jasno, da po obstoječi agoniji sistem na dolgi rok ne more preživeti. “Vse bolj je postajalo jasno, da je za nas postajala edina pot, pot v samostojnost.”

Jelko Kacin kot gost v oddaji Pogovor z osamosvojitelji z voditeljem Aleksandrom Rantom (foto: Zajetje zaslona / Nova24TV)

Politično angažiranje ljudi se je takrat izjemno povečalo, ljudje pa so dozoreli. Po padcu berlinskega zidu je bilo mogoče pričakovati, vprašanje pa je bilo sedaj ali nikoli. “Zaradi tega se je tudi pri nas oblikovalo to gibanje, ki je gledalo proti zahodu, celo tedanja zveza komunistov je imela geslo Evropa zdaj. Skratka Balkan ni bil več rešitev iz tega kotla in je bilo potrebno pobegniti,” je pojasnil. Ti dogodki so pripeljali do tega, da se je prebivalstvo v trenutku v veliki meri zresnilo in se začelo odgovorno obnašati do svoje lastne prihodnosti. “Odziv na referendumu je bil presenetljiv in nihče ni pričakoval tako močne enotnosti.”

V zelo kratkem času je bilo potrebno pripraviti vse potrebno za osamosvojitev
V zelo kratkem času, v okviru šestih mesecev, je bilo potrebno pripraviti vse potrebno za osamosvojitev. “Zelo malo je bilo ljudi, ki so si predstavljali, da si bo JLA drznila z vojaško operacijo, s posegom na ozemlje RS preprečevati in preprečiti naš odhod iz Jugoslavije, ki je pravzaprav ni bilo več,” je pojasnil. Politični voditelji in ljudje so se ločevali po tem, koliko so si upali priznati, da so razmere resne. Na eni strani so eni še vedno podpisovali razne deklaracije in mirovne pozive, ampak konflikt je bil neizbežen. “V marcu je bila sklicana seja predsedstva v Beogradu, sklicali so ga na vojaški lokaciji. Predsedujoči Janez Drnovšek je to ocenil, da je vojaški udar, a se je vseeno pojavil tam.”

Vojna za Slovenijo, ki se je začela 26. oziroma 27. junija 1991, se je končala s podpisom Brionske deklaracije 7. julija 1991. Na fotografiji: slovenska teritorialca na osvojenem tanku JLA (foto: Peter Lemut)

Medtem je zvezni sekretar za obrambo odletel v Moskvo, zato da bi dobil Rusko-Sovjetsko podporo za izvedbo vojaškega posega. Še pred tem so kontaktirali zahod, Francijo, Veliko Britanijo in ZDA in nikjer ni bilo nobenega nasprotovanja. “Kajti zadnja stvar, ki si jo je zahod želel, je bil razpad Jugoslavije, ker so se bali, da bi razpad Jugoslavije dramatično poslabšal razmere v Sovjetski zvezi,” je dejal. Rusija jim je sicer obljubila pomoč, a pod pogojem, ko bodo sami odstranili predsednika Gorbačova, Slovenija pa je dobila čas, da se je lahko od marca do junija pripravila na vojno. “Velik del politične elite ni imel pojma, ko se je vojaški poseg zgodil, za tiste ki smo se seveda ukvarjali pred tem, pa je to bilo nekaj zelo verjetnega.”

Vojska se je znašla v nezavidljivem položaju
Vojska se je znašla v vojašnicah brez vode, elektrike in telefonov, dejansko je bila popolnoma odrezana. “Skratka vse vojaške enote, ki so se znašle v Sloveniji niso imele logistične podpore, niso imele hrane ali oskrbe,” je dejal. Kasneje so se usedli za pogajalsko mizo, kjer pa sta partnerja izenačena. S strani evropske trojke je prišlo do iskanja politične rešitve. “Skratka Slovenija je bila za JLA izgubljena, zato smo našli kompromis in določili rok do kdaj se bodo umaknili. To je bila res ogromna politična zmaga, ki je pokazala, da moraš imeti vizijo in biti dovolj trden in odločen. Ko ugotovijo, da si operativen in odločen, te tudi sprejmejo za sebi enakega.”

Jelko Kacin. (foto: STA)

Kasneje se je zaposlil v kabinetu takratnega ministra za obrambo Janeza Janše. Kot poudarja Kacin, je bila takrat njegova vloga zanimiva. Z Janšo sta si zaupala, bil pa je neke vrste medij komuniciranja s teritorialno obrambo. Podobno kot v takratnih časih tudi sedaj poudarja, da morajo stranke sprejemati kompromise, enako pa je bilo tudi pred osamosvojitvijo. V času Demosove vlade je bil zadolžen za informiranje in ko danes pogleda nazaj, je bilo to izjemno težko usklajevati zaradi številčnosti predstavnikov v vladi. “Tisti del, ki je bil na nek način bolj operativen je moral zasenčiti tisto, kar ni delovalo. Ljudem pa je bilo potrebno dodati motiv, vzpodbudo, da to zmoremo in to naredimo.”

Vedno je iskal povezovanje in projektno naravnanost za dosego skupnih ciljev
Kacin je kasneje s predsedniško kandidaturo želel doseči umik iz politike in se je premaknil v gospodarstvo. Sam je vedno osredotočen na skupni projekt in poskuša motivirati vse, ne glede na to, kateri politični opciji pripadajo. “Če imamo skupni cilj, ga lahko vedno tudi udejanjimo in uresničimo. Ne glede na to, kaj imava midva s sedanjim predsednikom vlade v zgodovini za seboj, takrat ko gre zares vedno najdemo skupne imenovalce in lahko zadeve peljemo,” je še dodal. Kot pojasnjuje, je bilo težko v času Demosove vlade, saj je šlo za mešanje mlajše in starejše generacije, ki nista imeli enakih ciljev. “Ko je treba delati konkretne projekte, ko se je treba ukvarjati z gospodarstvom, ko je treba prevzeti odgovornost za izgubo delovnih mest, potem pa mnogim zmanjka znanja, zmanjka energije in potem brez energije, brez lepila to ne gre.”

Lojze Peterle v koaliciji Demos (foto: Posnetek zaslona)

Kot stalni predstavnik zvezi Nato, se ni ukvarjal samo z Evropsko unijo temveč tudi z ostalimi državami, kjer je medtem, ko je moral razmišljati globalno, ugotovil, kako majhni smo. “Zdi se mi zanimiva predvsem neka vzporednica z časom osamosvajanja. Tudi takrat smo imeli pri nas stranke, ki niso razumele zakaj gre,” je dejal. Denimo, če bi Slovenija bila sprejeta v zvezo Nato že leta 1997, kar se sicer ni zgodilo, bi po Kacinovemu mnenju to imelo blagodejen učinek za naše inštitucije, ker bi se širše zavedali odgovornosti veliko prej. “To bi imelo tudi bolj blagodejen učinek na privatizacijo našega gospodarstva,” je še dodal. Prepričan je, če bi se Slovenija pričela privatizirati deset let prej, bi lahko marsikaj rešili veliko prej in bi imeli bolj realen pogled na svet. “Če vemo, da je pred nami predsedovanje Evropski uniji, se moramo vsi prebivalci temu primerno odgovorno obnašati.” Podobno bi moralo veljati tudi v primerih, ko se gre za okrevanje gospodarstva, razvojno politiko in druge ukrepe, saj moramo gledati naprej naslednjih dvajset in trideset let.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine