V četrtek, 10. oktobra, je bilo na vseslovenskem protestu s sloganom Rešimo Slovenijo, ki sta ga družno organizirala Franc Kangler in Marjan Podobnik, med množico pet tisoč ljudi mogoče opaziti tudi moškega z veliko tablo, na kateri je pisalo, da mu je Marjan Šarec kot kamniški župan ukradel šest tisoč evrov.
Moškega so posnele kamere številnih televizij, a nikogar od novinarjev ni zanimalo, kaj je v ozadju te obtožbe. Kaj je v ozadju, se je odločila preveriti ekipa Drugorazredni, ki je z moškim prišla v kontakt – in ga našla v Zgornjem Tuhinju v občini Kamnik … Gre za 47-letnega Antona Kadunca, ki živi le nekaj hiš proč od predsednika Nove Slovenije Mateja Tonina, domoljuba, čigar oče je bil veteran vojne za Slovenijo, sam pa ima hudo bolnega otroka, ki naj bi mu Šarec pred leti samo zato, ker je njegov oče podpornik stranke SDS, odrekel povrnitev polnih stroškov prevoza v več deset kilometrov oddaljeni zavod CIRIUS Kamnik, ki je namenjen šolanju otrok s posebnimi potrebami.
A pojdimo od začetka. Antonu Kaduncu in njegovi ženi se je rodil otrok s posebnimi potrebami. Gre za avtista s cerebralno paralizo, ki ima tudi težave z naglušnostjo, diagnosticirali so mu tudi spastično deplegijo, ima govorne težave in umsko ne dohaja svojih vrstnikov. Iz teh razlogov je bilo otroka težko poslati na obvezno šolanje in sta se ga starša odločila leto dni dlje zadržati v vrtcu, se spominja Anton Kadunc, ki je otroka vpisal v zavod CIRIUS, ki je od Zgornjega Tuhinja oddaljen 16 kilometrov. Kadunc, ki ima doma kmetijo in več pašnikov na Menini planini, je bil primoran otroka voziti v šolo, saj so bili leta 2010 iz Tuhinjske doline samo trije takšni otroci in avtobusni prevoz ni bil rentabilen.
“Bilo je na vrhuncu gospodarske krize, v šoli so mi dejali, naj se obrnem na občino, saj da so oni tisti, ki nam bodo povrnili potne stroške,” je v oddaji Drugorazredni povedal Kadunc, ki je vlogo za povrnitev stroškov prevoza podal še v času poslavljajočega se dolgoletnega kamniškega župana Toneta Smolnikarja. Takrat je bil v njegovi pisarni podžupan Brane Golubović, danes vodja poslanske skupine v stranki LMŠ. Golubović, ki je bil tisto jesen na lokalnih volitvah v drugem krogu celo tekmec Marjana Šarca za županski stolček, Kaduncu, kot pravi, ni odpisoval na elektronsko pošto, niti si ni mogel zanj vzeti časa osebno.
Tripartitna pogodba, ki so jo Kaduncu nato ponudili v podpis, pa nikakor ni bila del dogovora, saj je bila občina pripravljena plačati potne stroške zgolj v eno smer na dan, na podlagi člena v pogodbi, ki je potne stroške delil na polne in prazne kilometre. Kadunc je namreč vozil otroka v šolo 16 kilometrov daleč in se vračal domov na kmetijo, popoldne pa je ponovil vajo, ko je moral svojega malčka priti iskat. “V resnici sem torej na dan napravil 64 kilometrov, plačati pa so mi jih želeli zgolj 32,” se spominja naš sogovornik.
Čeprav so na občini trdili, da je takšen zakon, so mu v šoli povedali, da otroci iz drugih občin dobijo povrnjene polne stroške, pravna podlaga za to pa je v zakonu o osnovnem šolstvu iz leta 2006. Toda leta 2010, na vrhuncu gospodarske krize, so nekatere občine v želji, da bi znižale stroške, proračun klestile na račun malega človeka in si začele zakon interpretirati po svoje. Češ, da otroku plačajo potne stroške, ko je fizično prisoten v avtu, medtem ko so prazni kilometri predstavljali pot starša v drugo smer. Pionirja takšnega izigravanja zakona sta bila Mestna občina Ljubljana in njen župan Zoran Janković, pozneje pa je njegovemu vzoru sledilo še pet drugih občin po Sloveniji, poleg kamniške tudi Občina Domžale in Občina Medvode.
Več si lahko preberete TUKAJ.
