V Sloveniji ni fašizma!

Piše: Frančiška Buttolo

V Sloveniji ni nikakršnega fašizma! Ne nasedajmo lažem in zastraševanju! Volimo SDS!  Glasujmo za  še naprej samostojno in demokratično Slovenijo! Da, volila bom SDS, ker ne obljublja preveč in priznava, da ne vidi v prihodnost. Samo upa in verjame vanjo in se trudi, da bi bila še boljša in lepša. Ne verjemimo obljubam o skorajšnji Indiji Koromandiji v Sloveniji! Ne verjemimo niti lažem niti fantazijam!

Ko mi je bilo rosnih šestnajst, sem bila zelo radovedna, polna idealov in mlada,  mlada (še ne polnoletna!) Titova komunistka. Verjela sem, da prihaja nova doba, doba socializma, tista, ki ji bo sledil komunizem. Tedanjo družbeno ureditev, socializem, ki mi ni posebno ugajala, sem imela le za mučen, vendar optimizma poln prehod v idealno komunistično družbo. V primerjavi z njo oziroma socializmom so se mi po prvih marksističnih predavanjih  zdela komunistična  nebesa res čudovita. O  nebesih sem si namreč izoblikovala čudovito podobo pri več kot štiriletnem obiskovanju verouka, v šoli (1950/1951) in pozneje v postojnski prelepi cerkvi, moji prvi galeriji umetniških del. Verjela sem, da bomo mladi in napredni (ker je tudi Tito rekel, da je mladina vedno napredna) z lahkoto uresničili komunistična nebesa, ker se mladi hitreje učimo in tudi brez težav prilagodimo novostim. In res se mi ni zdela za nikamor tista modrost o socializmu, ki sta se je kot klopa držala ata in mama, češ, da če bi bili pred fašisti tako ponižni kot smo pred temi “copatarji”, med vojno ne bilo toliko žrtev. Zaradi ogromnega števila vojaštva JLA,  Postojna res skoraj ni bila več slovensko mesto. Seveda sta ata in mama to govorila tudi zato, ker so imeli “ta boljši”, zlasti oficirji,  svoje, boljše trgovine in številne privilegije,  ne pa zato, ker bi se  sramovala ali kesala  svojega antifašizma – ata svojega partizanstva,  mama pa dela za partizane z gorečimi primorskimi komunistkami.

Tudi njune “marksistične dialektike” nisem odobravala, ko sta se pogovarjala, da so bila v preteklosti korita kvadratna, da so priskledniki na vogalih “odleteli”, v socializmu, sta govorila, pa so korita okrogla, da se lahko med pravo gospodo vrine še marsikdo, ki ni gospod. Ti, novi, ki niso gospodje, pa so bili največkrat surovi, zelo nevarni in še hujši od nekdanjih pravih gospodov. O teh “nevarnih” –  in tudi o pravih komunističnih  kriminalcih – sta se pogovarjala brez zadržkov, tudi o nekaterih najožjih članih svoje družine.

Zdaj se mi zdijo tedanji pogledi mojih staršev zelo pametni, daleč pred tisto marksistično godljo, ki so jo mladim komunistom predavali občinski komunisti, večinoma udbovci. Takrat, ko mi je bilo rosnih šestnajst, pa sem verjela, da staršem ne smem preveč zameriti, če tako neusmiljeno kritizirata, ker sta stara – mama že sedemintrideset, ata pa kar štirideset. Kajti mi, mladi, ki se z lahkoto učimo in smo vedno napredni, bomo prav tako z lahkoto dosegli cilje, kakršne so si zadali komunistični geniji, zlasti pa Tito. Navsezadnje, on je bil edini, poleg heroja Vojka,  ki ga Primorci ne bi nikoli kritizirali. Za Tita in domovino so živeli, trpeli in se žrtvovali.

Čeprav se je že pred leti osamosvajanja moj odnos do vsega, kar je bilo povezano s komunizmom, popolnoma spremenil, pa mame (ata je 1986 umrl) pred volitvami, ko smo izbirali predvsem med Kučanom in dr. Pučnikom, nisem mogla prepričati. Zakaj ni glasovala za predsednika Demosa, kljub temu, da je hvalila njegov pogum, inteligenco – celo poudarjala, da je pošten in da edini ljudem ne laže – mi ne bo nikoli jasno. Je bilo njeno ravnanje takšno predvsem  zato, ker so Primorci še vedno nekako  v strahu pred fašizmom? Mislim, da je tako. Sploh pa v sedanjem času. Komunisti oziroma skrajno levo usmerjeni politiki, praktično brez pravih programov, toliko spet govorijo o fašistih in fašizmu oziroma o različicah te ideologije, na primer o janšizmu (karkoli že to pomeni, saj nihče ne ve, samo nekaj podtikajo), da se nekaj pa le “prime”. Celo Putinu je v nekaterih državah in pri nekaterih politikih uspel ta slepilni manever, da je v Ukrajini fašizem. Bog pa ne daj, če kdo reče, da je fašizem samo ena od dveh strani totalitarističnega kovanca. To pa ne! Ali res?

Res je, ampak pravniki, kot sem pred – morda desetimi leti – na radiu slišala gospoda dr. Čeferina starejšega, se v bistvu ne ukvarjajo z resnico, pravnike zanima pravna pravičnost. No, vem, da jih zanima tudi pravna znanost. Ker pa je ta veda močno povezana s tako imenovano  prakso, pravnike zanimata tudi vzpon na družbeni lestvici, s tem v zvezi pa tudi denar. Kupi denarja. Krvavega denarja, opranega  v morju solza milijonov žrtev totalitarnega prava. Kajti brez prava ni države, čeprav resnično pravne države v resnici  ni.

Toliko o demokratičnih volitvah.

Sploh ne vemo, kaj bo z našo sedanjo demokracijo, volimo vedno brez vedenja, kakšna bo prihodnost. Naj kdo še tako govori, kakšna bo, so vse samo iluzije, domneve. Zgodilo pa se bo morda nekaj povsem drugega in drugačnega.

Saj sem navsezadnje, pri svojih rosnih šestnajstih, čeprav sem imela pred očmi natančno izrisano podobo komunističnih nebes, veselo poplesovala po taktu ljubke cha, cha, cha popevke Caterine Valente (iz leta 1959, slovenska priredba 1962), ki nakazuje dvom, da je v Južni Ameriki res  kaka Indija Koromandija, kot govorijo. Takrat nisem še mogla vedeti, da je v tej popevčici v resnici več soli, kot v Marxovem “trebušnem Kapitalu” (izraz je iz znamenite  Jeseninove Vrnitve domov, iz leta 1924v Pavčkovem prevodu, Kondor 98,  1967). Zdaj, pri skoraj osemdesetih, to vem. Zato bom podprla stranko SDS.