Ustavno sodišče si je očitno znova privoščilo velik spodrsljaj, saj je zavrglo ustavno pritožbo poslanca Slovenske demokratske stranke Andreja Širclja, ki se je pritožil na odredbo ljubljanskega okrožnega sodišča o preiskavi njegovih prostorov v Državnem zboru decembra 2015. Takrat je namreč omenjeno sodišče odredilo hišno preiskavo poslovnih prostorov, tudi na naslovu DZ.
Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, so se preiskovalna dejanja nanašala na čas, ko je Šircelj vodil upravni odbor Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Odredba je vsebovala pooblastilo za zaseg sledov kaznivih dejanj in predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, a je Šircelj ves čas opozarjal, da so mi bile z odločitvijo sodišča kršene številne pravice, med drugim pravica do komunikacijske zasebnosti. Z odločitvijo ustavnega sodišča pa se ne strinja ddr. Klemen Jaklič, ki je v ločenem mnenju v odzivu na odločitev svojih kolegov zapisal, da je preiskava poslančeve pisarne zanj strokovno najbolj problematična odločitev odkar je sam na sodišču.
Naj spomnimo. Andrej Šircelj je ves čas opozarjal, da gre za protiustaven poseg v pravico do enakega varstva pravic, pravice zasebnosti in osebnostne pravice, varstvo tajnosti pisem in drugih občil. Prav tako naj bi šlo za protiustaven poseg v delo poslancev in njihovo avtonomijo, ki naj bi bila določena v ustavi, ter v parlamentarno demokracijo in načelo delitve oblasti. Poslanec Slovenske demokratske stranke je opozarjal, da bi morala biti hišna preiskava, ki se opravlja v DZ, zakonsko posebej urejena.
Poslancem naj bi bilo treba pri izvedbi hišnih preiskav priznati poseben položaj (podobno kot odvetnikom in notarjem) in jim zagotoviti, da v primeru, ko sami niso osumljeni kaznivega dejanja in ko kaznivo dejanje ni povezano z delom v DZ, ne pride do razkritja podatkov, ki so nastali v okviru njihovega političnega dela, in podatkov osebne narave, ki so nastali v komunikaciji med poslanci. V konkretnem primeru naj bi odredba dovoljevala neselektivni zaseg elektronskih podatkov, s čimer bi se lahko razkrili pomembni podatki politične vsebine, ki so nastali pri delu pritožnika, pri delu poslanske skupine SDS.
Poslanec Slovenske demokratske stranke Andrej Šircelj s svojo pritožbo na Ustavno sodišče ni dosegel pravice. Foto: Nova24TV.
Ustavno sodišče sploh ni presojalo glavnih očitkov
STA še poroča, da Ustavno sodišče ni presojalo očitkov ustavne pritožbe, da je prišlo do posega v delo poslancev in njihovo avtonomijo ter v parlamentarno demokracijo in načelo delitve oblasti. “Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo za uveljavljanje kršitev vseh ustavnih določb, temveč samo tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine,” so zapisali v svojem uradnem pojasnilu. Ustavno sodišče je mnenja, da parlamentarna avtonomija oz. neodvisnost poslancev v odnosu do drugih dveh vej oblasti, ki izhaja iz načela delitve oblasti, ni poslančeva človekova pravica. Po njihovem naj bi šlo za ukrep za varstvo skupnosti pred zlorabo državne oblasti.
Ustavno sodišče je sicer Šircljevo ustavno pritožbo v obravnavo sprejelo lani marca in po pravilih do končne odločitve zadržalo izvajanje izpodbijane uredbe. Okrožno sodišče je za pet osumljencev, med drugim Širclja kot pomočnika pri domnevnem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, odredilo hišno preiskavo poslovnih prostorov. Šircelj že ves čas zavrača vse očitke.
Ddr. Klemen Jaklič: “To je bil poseg v temeljne človekove pravice!”
V odklonilnem ločenem mnenju je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič zdaj zapisal, da je takšna odločitev njegovih kolegov sila sporna iz večih razlogov. “Slovenska Ustava v skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča ne dopušča posegov v temeljne človekove pravice drugače kot le v primeru, če so posegi skladni z ustavnim načelom sorazmernosti. Bistveno vprašanje torej je, ali je takšen vseobsežen, celosten poseg v kar vse, tudi politično zaupne in občutljive vsebine, ki s kaznivim dejanjem nimajo prav nobene zveze, nujen za zagotovitev sicer legitimnega cilja, da se odkrije in preganja morebitna kazniva dejanja,” piše Jaklič.
Po mnenju harvardskega pravnika je že na prvi pogled zelo očitno, da takšna ureditev niti v najbolj divjih sanjah ne prestane testa sorazmernosti. Legitimni cilj preiskave je namreč mogoče doseči na številne, za pravice pritožnika in delovanje demokracije mnogo manj obremenjujoče načine, pri čemer pri tovrstnih načinih učinkovitost preiskave ne trpi popolnoma nič.
Iz primerjalno-pravne ureditve tega vprašanja je popolnoma jasno, da so takšna milejša sredstva na voljo. Avstralska ureditev denimo predvideva, da se v celoti zasežena podatkovja preda nevtralni tretji osebi, ki je bodisi sodnik bodisi je v ta namen posebej skupaj določena nevtralna tretja oseba. Ta je tista, ki nato podatkovje pregleda in iz njega izloči zgolj tiste podatke, ki so potencialno povezani z domnevnim kaznivim dejanjem kot predmetom preiskovanja. Zgolj ti podatki se nato predajo preiskovalcem, ki jih lahko za potrebe svoje analize odnesejo v svoj državni organ in jih tam preiskujejo, v svojem ločenem mnenju pojasnjuje Jaklič.
Obstoj ustaljene prakse glede zahteve po sorazmernosti je nesporen
In vsi preostali podatki, ki s preiskovanim kaznivim dejanjem nimajo nič in ki so lahko politično zelo občutljivi? “Preiskovalcem nikoli niso na vpogled in se predajo nazaj poslancu. Učinkovitost pregona kaznivih dejanj je na ta način povsem omogočena, obenem pa je poseg v komunikacijsko zasebnost poslanca neizmerno manjši kot v primeru poslanca pritožnika v našem primeru. Takšnih za pravice in demokratično ureditev milejših posegov, njegovih modalitet in različic, ki pa obenem enako učinkovito dosežejo legitimni cilj preiskovanja kaznivih ravnanj, v primerjalnih ustavnih ureditvah in praksah kar mrgoli,” še opozarja ddr. Jaklič.
Kako je torej mogoče, da bi kdo od slovenskih sodnikov in sodnic kljub nespornemu obstoju ustaljene prakse glede zahteve po sorazmernosti, ko gre za posege v temeljne človekove pravice, in hkratnem dokazanem obstoju za pravice milejših, a enako učinkovitih sredstev pregona, lahko pritožbo pritožnika sploh zavrnil? “Kdor bi kljub predstavljenemu vseeno vztrajal na zavrnitvi ustavne pritožbe, ki se v svojem jedru sklicuje ravno na kršitev načela sorazmernosti zaradi prekomernosti posega, bi moral ubrati način, ki je do pritožnika nepošten, v očeh prava pa nerazumljiv. Druge možnosti ni,” v bran Andreju Širclju še dodaja ddr. Jaklič.
L. S./Nova24TV
