Skupen motiv za osamosvojitev Slovenije je izviral iz želje po normalnem življenju, je glede osamosvojitve izpostavil osamosvojitelj Janez Janša. Rezultat referenduma iz leta 1990, na katerem se je odločalo o slovenski samostojnosti in neodvisnosti, ko se je kar 95 odstotkov udeleženih odločilo ZA samostojno in neodvisno Slovenijo, je pokazal na veliko enotnost slovenskega naroda, da želi uiti izpod neizprosne roke komunističnega sistema. Žalostno pa je, da je bilo poleg Milana Kučana, Janeza Stanovnika in Franca Jurija še kar nekaj takih, ki so osamosvojitev želeli na vsak način preprečiti.
Nekdanji član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, vodja kluba poslancev Socialistične stranke Slovenije in nekdanji dolgoletni vodja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Dušan Semolič se je dobre tri mesece pred začetkom osamosvojitvene vojne zavzemal za to, da bi se manj denarja namenilo za obrambo države. Tedanji vladi je ta očital, da preveč stavi na sektor obrambe in policije.
“Deset tankov ali manj ali več lahko počaka tudi na drugo leto,” je navajal Semolič 27. marca 1991 in ob tem dodal prepričanje, da zaradi tega verjetno ne bomo nič manj in nič bolj suvereni. Po njegovo naj bi bilo v času grožnje z agresijo JLA veliko bolj boleče leto zamika na področju zdravstva, šolstva in znanosti. Iz tega razloga je predlagal povečanje sredstev za vzgojo, izobraževanje, otroško varstvo ter zdravstvo, in sicer na račun krčenja sredstev za redno usposabljanje vojakov in nabave opreme za ljudsko obrambo. Ob tem pa je še svetoval, da se pri nabavi težke oborožitve naredi premor.
Želel, da bi bili vojaki politično primerni
Daleč od tega, da je v času grožnje z agresijo sovražne JLA Semolič predlagal le zmanjšanje financiranja na področju obrambe, zavzeto se je namreč zavzemal tudi za to, da bi bile lahko aktivne vojaške osebe in civilne osebe pripadniki politične organizacije. Predlagal je namreč, da se črta tista misel, da aktivne vojaške in civilne osebe v stalnem sestavu TO ne smejo biti članice nobene politične organizacije. “Menja se oblast, menja se stranka in če bi pač bila vrata preveč odprta, bi bili nekateri v navzkrižju z ministrom, ki je hud, strpen ali v drugi stranki,” je navedel v zagovoru svojega prepričanja. Je mar želel na tak način zagotoviti, da bi se lažje zatrlo slovensko osvoboditev in vse tiste, ki so se zanjo goreče zavzemali?
Ne samo Semolič in nekdanja poslanka madžarske narodne skupnosti Maria Pozsonec, tudi Roman Jakič je bil malo pred osamosvojitveno vojno prepričan, da bi se dalo z denarjem za usposabljanje narediti marsikaj drugega. Na primer, dalo bi se ga vložiti v financiranje pripravnikov in študentov. Ob tem je izpostavljal, da Slovenija ne more hkrati obnavljati cest in kupovati orožja.
Janša naj bi po prepričanju Jakiča pretiraval z ogroženostjo Slovenijo
Jakič se je ob predlogu amandmaja, s katerim bi se zmanjšalo financiranje usposabljanja vojakov in pospeševanje konjereje v obrambne namene, obregnil ob opozorila tedanjega ministra za obrambo Janeza Janše. Po njegovo je Janša bistveno mistificiral položaj in ogroženost Slovenije pred nekimi tujimi sovražniki slovenskega ljudstva in slovenskega naroda. Svarila Janše so se izkazala za še kako resnična, saj je le dan po tem, ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo samostojnost, sovražna Jugoslovanska ljudska armada (JLA) začela z agresijo nad novoustanovljeno državo. 27. junija pa je Konrad Kolšek, poveljnik 5. vojaškega območja, Sloveniji oziroma slovenski vladi tudi formalno napovedal vojno z zavzetjem mejnih prehodov in napovedjo bojne uporabe enot. Ob tem pa je najbolj neverjetno to, da je človek, ki je pred osamosvojitveno vojno predlagal zmanjšanje sredstev za obrambo, leta 2013, v času vlade Alenke Bratušek, zasedel mesto obrambnega ministra.
Školč dosledno pripomogel pri metanju polen pod noge osamosvojiteljev
Nekdanji predsednik stranke LDS Jožef Školč je bil eden tistih, ki je kot poslanec dosledno glasoval proti ukrepom, ki bi pripomogli k zavarovanju slovenske osamosvojitve. Več kot očitno je, da je želel preprečiti sprejetje ključnih aktov, kot so zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti in obrambni proračun. Ti akti so omogočili Sloveniji, da se je vojaško ubranila pred napadom JLA, a so bili z nekaj glasovi Demosove večine komaj sprejeti. Osamosvojiteljem so metali polena pod noge zlasti poslanci Liberalno-demokratske stranke, ki jo je tedaj vodil Školč.
Ko so enote JLA 26. in 27. junija 1991 začele z odkrito agresijo nad novoustanovljeno slovensko državo, je Školč skupaj s svojimi radikalnimi somišljeniki (med njimi je izstopala Metka Mencin – Čeplak) na sedežu LDS pripravljal deklaracijo, s katero je zahteval takojšen odstop Janše z mesta ministra za obrambo in predsednika vlade Lojzeta Peterleta ter slovenske teritorialce, ki so tankovske prodore agresorske JLA preprečevali z barikadami, sestavljenimi s pomočjo civilnih avtomobilov, označil za grobe kršitelje človekovih pravic. Naposled pa so le spoznali, da bi takšna deklaracija lahko pomenila samomor LDS.
Med poslanci LDS, ki so se zagrizeno borili za zmanjšanje sredstev za Teritorialno obrambo ter zahtevali enostransko razorožitev Slovenije (ne pa tudi do zob oborožene JLA), so poleg Školča in Jakiča izstopali še Vika Potočnik, Metka Mencin, Mile Šetinc, Jaša Zlobec in Franco Juri.
Potočnikova, poslanka 1. sklica Državnega zbora RS in nekdanja županja Ljubljane, ni bila navdušena nad obstojem vojaške policije, še manj pa se je veselila ustanovitve finančne policije. “Bojim se, da se bo ta dvomilijonski narod kmalu spremenil v lastne policaje, v lastne vojake in v uniformirane državljane. “ Ob tem je izpostavila, da resnično upa, da bo s tem dana popolna varnost. “Osebno smatram in se bojim, da je to ravno tisto, kar se je prej očitalo, korak k nekemu totalitarnemu sistemu.”
Hana Murn/Nova24TV
