2.4 C
Ljubljana
torek, 9 marca, 2021

Stare šege in navade v decembru med Slovenci

Čas ob koncu leta je bil na Slovenskem vedno čas druženja ter pričakovanja veselih in svetlih praznikov. Mesec december je tudi najbolj poln mesec različnih šeg in običajev, čas čakanja in veselja. Je adventni čas in čas čakanja rojstva Božjega deteta Jezusa. Čas čarodejne moči, ko se pozabi staro in nastopi novo. Življenje.

 

Na prvo adventno nedeljo prižgemo na adventnem vencu prvo svečo od štirih. Začne se adventni čas, ki traja štiri tedne. Vse do božiča.  Tudi trije dobri možje so tisti, ki zaznamujejo to radost in veselje v času veselega pričakovanja.

Običaji se sicer nekoliko razlikujejo glede na kraje in pokrajine, vse pa zaznamuje božična miza s čarodejno močjo božičnega kruha in kaljenega žita, blagoslov z blagoslovljeno vodo in kajenje domačije s kadilom, tepežkanje, koledovanje in še veliko je tega. Pa poglejmo.

Za rudarje pomembna sv. Barbara

V krajih, kjer je bilo doma rudarstvo, je bil pomemben dan 4. december. Na dan svete Barbare, ki je zavetnica rudarjev, domačini narežejo češnjeve vejice in jih dajo v vazo. Če te cvetijo do božiča, bo leto posebno srečno.

Godovanje prvega od dobrih mož – Miklavža

Šestega decembra goduje prvi od dobrih mož – Miklavž. Sveti Miklavž nas obišče že na predvečer praznika, to je v noči na 6. december, ko od hiše do hiše hodijo Miklavž, angeli in parkelj (slednji za poredne otroke, ampak teh tako ni). Po tradiciji pridni otroci takrat najdejo v nastavljenih škornjih, krožnikih ali peharjih sladkarije, suho sadje in kakšno pomarančo.

S prihodom prvega od treh dobrih mož se tako začne čas decembrskega obdarovanja in veselega razpoloženja. Letos je bilo to zaradi epidemije nekoliko drugače.

Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Slovenskem je iz leta 1839. Miklavževi nastopi z obdarovanjem, ki so v Sloveniji postali javna prireditev med svetovnima vojnama, so po 2. svetovni vojni zamrli. Vlogo svetega Miklavža kot decembrskega obdarovalca je na javnih mestih nadomestil dedek Mraz. Po prehodu iz totalitarizma v demokracijo v devetdesetih letih 20. stoletja so Miklavževe javne nastope obudili. Tako si v večjih mestih ni mogoče predstavljati veselega decembra brez njegovega nastopa. Ponekod so obudili tudi Miklavžev sejem. Po poročilih iz 19. stoletja so to takrat razumeli kot začetek priprav na božične praznike. V Evropi ima Miklavžev sejem sicer dolgo tradicijo.

Lucijino in božično žito

Na Lucijino sejemo žitna semena v plitve posodice, da v dvanajstih dneh vzkali in je na božični mizi mlado kaljeno žito. Ta običaj je živ še danes. 21. decembra (sveti Tomaž) pa najdaljša noč leta in začetek zime.

Sveti večer in trije božiči

Naše ljudstvo v božičnem času pozna tri svete večere, ki so dobili kratko ime trije božiči: prvi božič je 25. december, drugi je na staro leto (31. december) in tretji večer pred praznikom Svetih treh kraljev (5. januar). 24. december je sveti večer, zanj so značilne maše polnočnice. Na ta večer družina opravlja pomembnejše običaje: pokropi domačijo z blagoslovljeno vodo in jo pokadi z dimom svetega ognja.

Božičnega časa ni brez jaslic

Jaslice so prišle k nam v domove šele v 19. stoletju, pred tem so bile le v cerkvah, in to od 17. stoletja naprej. Imele so častno mesto v bogkovem kotu, ki je bil vedno nad družinsko mizo. Ker pa je tam bilo premalo prostora, so se sčasoma preselile na mizo. Doma izdelane jaslice so postajale ponos vsake domačije.

V naši deželi je bil kruh vedno svetinja. Kruh je spremljal življenje vasi in vsakega posameznika. Vedno je prinašal zdravje in srečo. Od vseh prazničnih kruhov ima največjo čarodejno moč prav božični. Kos tega kruha dobi vsak član družine, tudi živina. V hišo prinaša srečo, staršem zdravje, otrokom hitro rast, dekletom ženina, živini debelost, varuje domačijo pred strelo in tatovi. 

Na Štajerskem je to obredni  kuc kruh ali krhljak ali sadni kruh. Belokranjski, dolenjski in notranjski božični kruhki so lepo okrašeni s testenimi jaslicami in živalmi.

Po vrnitvi od polnočnice se po navadi načne prva božična potica. Ta slavna slovenska potica, povita v zapeljive kroge, napolnjena z orehi, lešniki, s skuto, z makom, medom, s smetano ali z ocvirki, je še danes nepogrešljiva praznična jed. Potico omenja že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Tudi v današnjem času, ki je izničil toliko vrednot, potici ni odvzet njen praznični pomen.

Koledovanje in kolednice

Koledovanje (v času od 24. decembra do 6. januarja) izvira iz rimskih časov. V božičnem času po slovenskih vaseh hodijo božični koledniki, svetoštefanski koledniki, tepežkarji, bohinjski otepovci, novoletni koledniki in trikraljevski koledniki. To so fantje, godci, ki hodijo od hiše do hiše in prepevajo pesmi kolednice. Slednje v prvem delu prinašajo pozdrav hiši, v drugem delu srečo, zdravje in dobro letino, v tretjem pa prosijo darov s praznične mize.

Blagoslov konj in tepežni dan

Praznik izročilnega zavetnika konj je dan svetega Štefana, ki ga praznujemo 26. decembra. Takrat ponekod blagoslavljajo konje. Ta običaj je na Slovenskem zelo živ. Po legendi naj bi bil sv. Štefan z znamenjem križa ukrotil divjega konja, s čimer je, kot je v Prazničnem letu Slovencev zapisal etnolog Niko Kuret, v očeh ljudstva prevzel zavetništvo nad konji. Na slovenskih tleh je o tem obredu v Nevljah pri Kamniku in na Kranjskem prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor.

Tepežni dan je 28. decembra. Tega dne so se otroci najbolj veselili. Komaj so čakali, da bodo v roke vzeli šibe ali biče in začeli hoditi po vasi od hiše do hiše. Najprej sta jih s šibo dobila oče in mati. Otroški udarci so prinašali blagoslov, rodnost in življenjsko moč. V Podkorenu se je ta šega imenovala šapanje, na Koroškem šapavica, na Gorenjskem pametiva, v Porabju so otroci friškali po hišah, prekmurski otroci pa so hodili rodivat.

Silvestrovo in novoletno jutro

31. december je zadnji dan leta – silvestrovo, ko si ljudje podarijo srečonošce. Na novoletno jutro pa prvi obisk glede na stare šege in navade pri hiši ne sme biti ženski. Ljudje so verjeli, da bi to prineslo nesrečo. Da bi v prihodnjem letu sadno drevje dobro obrodilo, je kmet na novoletno jutro z njega otresel sneg.

V Sloveniji je več avtorjev, ki lepo skrbijo za to, da se šege in običaji ohranjajo tudi v pisni obliki. Med njimi izpostavimo Nika Kureta, ki je vse to opisal v knjigi Praznično leto na Slovenskem. Z več deli pa je zelo znana tudi Dušica Kunaver. Sicer pa so šege in navade med Slovenci še zelo žive.

 

Pomembnejši prazniki v decembru, ki jih praznujemo na Slovenskem

V noči na 6. december hodi okoli sveti Miklavž. To je prvi izmed treh decembrskih dobrih mož, ki obdarujejo otroke.

25. decembra je božič. To je verski praznik, kristjani se spominjajo Kristusovega rojstva.

26. december je dan samostojnosti. Leta 1990 smo na ta dan Slovenci glasovali, da želimo živeti v samostojni Sloveniji. Ta dan sicer ne spada med »stare šege in navade«, je pa prav, da spomnimo tudi na to, saj se bo kot takšen tudi ta prenašal iz roda v rod.

Zadnje novice

Sorodne vsebine