Piše: Mitja Grmovšek
Pogovarjali smo se s Stanislavom Medvedom, ki bo v začetku novembra praznoval stoprvi rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno zelo aktiven in redno spremlja dogajanje v Sloveniji, Evropi in svetu. Med drugim smo ga vprašali, c čem je skrivnost dolgega življenja.
DEMOKRACIJA: Gospod Medved, preživeli ste drugo svetovno vojno in vojno za Slovenijo. Doživeli komunizem in samostojno Slovenijo. Kako je minilo vaših 100 let?
Medved: V bistvu je bilo dinamično življenje. In minilo je, kot bi trenil. Rojen sem bil leta 1921. Prvi razred osnovne šole sem preživel v Stični, poleg samostana. Dokaj mirno in lagodno. Da je pred mojim rojstvom divjala prva svetovna vojna se takrat nisem niti zavedal. Spominjam pa se druge svetovne vojne. Takrat sem bil star 19 let, mladost sem tako preživel v italijanski okupaciji. A na deželi takrat prva leta vojne je bilo takrat, kot da sploh ne bi bili okupirani. Vojaki so seveda bili, a bili so prijazni, ko so prišli h komu na dom. V bistvu nismo imeli občutka, da je bila vojna. Službo sem med vojno našel na železnici, kjer pa so me kasneje premestili na upravo železnice, ki je bilo pod italijanskim poveljem. Nekaj mesecev sem preživel tudi v partizanih, potem me je zajela tako imenovana skupina Šerkezi kot vojnega ujetnika, a sem jim pobegnil, se vrnil domov in potem do konca vojne živel kot delavec na železnici v Ljubljani. Sem pa v mladosti v samostanu v Stični spoznal tudi patra Ašiča, na kar sem zelo ponosen.
Izobrazil sem se v saniteti, bil nekaj časa sanitarni inšpektor, a kasneje odšel v vojsko, kjer sem bil v zdravstveni službi. To je tisto, kar mi je ustrezalo. In tako se je začelo moje življenje na področju zdravstva.
DEMOKRACIJA: Kasneje ste se preselili v Maribor.
Medved: V Maribor sem prišel na željo direktorice mikrobiološkega oddelka in delal v laboratoriju na Mladinski v Mariboru. To je bilo 24. januarja leta 1950. V Mariboru sem se dobro počutil in lahko rečem, da je Maribor moje mesto. V tistem času sem tudi predaval, ker je manjkalo predavateljev. Osredotočil sem se na medicino dela in tako spoznal Slovenijo po dolgem in počez. Tako zase lahko rečem, da sem tudi v komunizmu sorazmerno kar dobro živel. Predvsem zaradi sposobnosti, ki sem jo imel.
DEMOKRACIJA: Pravite, da vas v šoli niso učili prave zgodovine?
Medved: Res je. Takrat so nas učili zgodovine, kot jo je narekovala partija. Veliko hudega se je takrat dogajalo ljudem. Prebral sem tudi veliko zgodovinskih knjig, tudi veliko pričevanj in prav je, da bi take knjige prebrali tudi tisti, ki prihajajo za nami, da bi spoznali resnico. Pretresla me je knjiga, ki opisuje, kako so mučili ljudi recimo na Golem otoku, kako so potekali povojni poboji, kako so tisti pri Udbi ovajali ljudi in podobno.
DEMOKRACIJA: Kaj imate radi v Mariboru?
Medved: V tistem času je bila pri meni narava dela mogoče malo drugačna. Veliko sem bil zdoma, zato v Mariboru niti nisem bil veliko. Prepotoval sem praktično vso Slovenijo, spoznal različne ljudi.
V tistem času je bila v Mariboru znana kavarna Astoria, kjer smo se mladi večkrat družili in srečevali (iz tistega časa je nastala tudi pesem Ezel ek ali po slovensko oslovski kot, iz katere je nastala tudi znana pesem Iva Mojzerja). Leta 1957 sem se poročil in rodila sta se mi hči in sin. Sin je danes podžupan mestne občine Maribor.
Sedaj ko v Mariboru preživljam starost, imam več časa. Vsak dan obiščem svojo najljubšo kavarno v središču mesta, kjer spijem dobro kavo, nakupim vse potrebno v trgovini. Ker imam še ženo, ki jo tudi negujem, mi ostane bolj malo časa. Kosilo pa mi prinesejo vsak dan na dom in tako uživam svojo starost. Še vedno pa rad vzamem v roke knjigo in jo preberem. Rad se pogovarjam z ljudmi, kako je bilo v tistem času v Sloveniji.
DEMOKRACIJA: Kako pa se razumete z moderno tehnologijo?
Medved: Svoji starosti primerno. Uporabljam sicer mobilni telefon, a tistega, ki ima velike številke in na katerem lahko napišeš le sporočilo. To mi zadostuje. Sicer pa rad gledam tudi televizijo. Sedaj je to povsem nekaj drugega, kot je bilo za časa moje mladosti. Televizorje so takrat imeli le redki, pa še ti najbolj bogati. Ne uporabljam pa računalnika. Raje berem kakšno knjigo. Še vedno pa lahko knjigo berem brez očal.
DEMOKRACIJA: Katera politika vam je bližja, leva ali desna?
Medved: Jaz sem pravzaprav nevtralen v politiki, a vendar, ko je prišel iz Nemčije na politično sceno v Slovenijo (pokojni) Jože Pučnik, sem dejal: »Ta stranka mi je bližja kot katera koli druga.« Nisem član nobene politične stranke, a najbližja mi je Slovenska demokratska stranka, tako čutim. Na enem od srečanj sem spoznal tudi predsednika stranke Janeza Janšo. Sem pa poznal tudi njegovega očeta, ki je ušel smrti iz brezna, kjer so partizani streljali nedolžne ljudi. To stranko sem vedno volil, tudi takrat, ko je bila čisto na dnu, in tudi takrat, ko so jo drugi pljuvali po dolgem in počez.
DEMOKRACIJA: S podpisom ste podprli Anžeta Logarja za predsednika Slovenije. Zakaj?
Medved: Res je. Anže Logar je za moje pojme najboljši kandidat za predsednika države. Prvič je soliden moški, drugič je izredno razgledan in ima izkušnje, tretjič govori vsaj tri jezike ima kar nekaj prakse. Moje mnenje je, da je pravi človek za ta položaj. Prav zato sem mu z veseljem oddal tudi podpis in vesel sem, da sem se z njim tudi slikal v Mariboru. Če mi bo zdravje dopuščalo, bom zanj tudi glasoval in enako bom priporočil tudi svoji družini.
DEMOKRACIJA: Kakšno pa je vaše mnenje o vladi Roberta Goloba?
Medved: No, nisem kakšen strokovnjak za politiko, a se mi zdi, da malo preveč govori in da je od besed treba preiti k dejanjem. Če bo vse to, kar je govoril o pomoči, res, potem bo v redu, a bomo videli. Janša se je kot predsednik vlade izkazal s pomočmi ljudem In to je ravno to, kar ljudje potrebujejo: pomoč in ne le lepih besed.
DEMOKRACIJA: Kaj je razlog za dolgo življenje?
Medved: Za zdaj nimam kašnih velikih zdravstvenih težav. Slišim sicer bolj slabo, a vid mi še vedno služi, tako da lahko prebiram knjige še vedno brez očal. Kaj je razlog za dolgo življenje? To, kar je rekel France Prešeren: »Jej, pij in kavsaj, za nebesa se ne ravsaj.« In to je vse.
Biografija
Stanislav Medved se je rodil leta 1921 v vasi Gaberje pri Stični. 11. novembra bo praznoval stoprvi rojstni dan. Rojen je bil v hiši, ki še danes stoji. Tam je živel do leta 1934. Po gimnaziji je delal na železnici in potem odšel v saniteto. Dodatno se je šolal na medicinski šoli, smer bakteriologija. Naredil je še višjo šolo in postal inšpektor. Sprva se je ustalil v Ljubljani, a se je leta 1950 preselil v Maribor, kjer si je ustvaril družino in dom. Rodila sta se mu hči in sin.
