Piše: Jan Peršič (Nova Slovenska zaveza)
Na današnji dan pred osemdesetimi leti, 20. februarja 1942, je bil v Ljubljani umorjen Avgust Praprotnik, predsednik Zveze industrialcev, bankir in podjetnik. Bil je bogat in protikomunistično ter prozahodno usmerjen liberalec, član vodstva Sokolske legije. Kot tak je bil za komunistično partijo ovira pri uresničevanju njenih revolucionarnih ciljev, zato so se med njegove zaupnike vrinili obveščevalci Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte (VOS OF), zločinske teroristične organizacije, ki je po nalogu vodstva Komunistične partije Slovenije morila resnične, domnevne in potencialne nasprotnike komunizma, ki so jih revolucionarji pred ljudmi oklevetali kot narodne izdajalce. Vosovski podtaknjenci so poročali, da jim je Praprotnik govoril, da pričakuje anglo-ameriško zmago, in da moramo Slovenci stopiti skupaj, preseči strankarska nesoglasja in ustvariti enotno fronto, kar seveda ni bilo v skladu z načrti komunističnih revolucionarjev. Zaradi vse večjega nasilja, ki ga je v namen povojnega prevzema oblasti v Ljubljani izvajala VOS, je Avgust Praprotnik poskušal prepričati okupacijsko oblast, da bi organizirali posebno enoto slovenskih policistov, ki bi civiliste varovala pred komunističnim terorjem. To njegovo prizadevanje je bilo sicer tudi v skladu z mednarodnim vojnim in okupacijskim pravom oziroma haaškimi konvencijami (česar še danes mnogi nočejo razumeti), kajti vosovci so bili civilisti, ki so morili civiliste, zato v tem oziru ne moremo govoriti o odporniškem gibanju, temveč je šlo za politično motivirani kriminal. Vosovski varnostniki so umor izvršili v lokalu na Tavčarjevi ulici 4. Streljal je Edo Brajnik, sodelovali pa so še Štefan Babnik, Brane Božič, Zvonimir Runko in Ludvik Pangerc. Za zločinsko nakano so vedeli tudi Praprotnikovi zaupniki – vosovski podtaknjenci, uslužbenci ljubljanske policije – Alojz Tabernik, ki ga je, ironično, umorjenemu VOS podtaknil kot telesnega stražarja, ter Anton Vrečar in Avgust Jeranče, ki sta »hec«, kot je to imenoval slednji, spremljala iz kavarne Evropa. Ta dva sta po umoru šla na pokojnikov dom in skupaj z njegovo soprogo pričakala truplo, ki so ga pripeljali iz bolnišnice. V slednjem lahko vidimo posebno obliko trdosrčnosti in osebne sprevrženosti, ki je bila značilna za revolucionarje. To je tudi pripomoglo k njihovi učinkovitosti: Osvobodilna fronta je v svojih prizadevanjih uspela in slovenski narod zasužnjila vse do leta 1990, odkar lahko svobodno govorimo o njenih zločinih in se javno spominjamo njenih žrtev, kot je bil to Avgust Praprotnik. (prim. Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, 2015, str. 125–128; Zaveza, št. 76, 20, 59, 66, 107)
