Piše: Lucija Kavčič
Pri Mohorjevi družbi Celje je pred kratkim izšla knjiga zlatomašnika in dolgoletnega kolumnista Demokracije dr. Janeza Juhanta, ki jo je sam avtor imenoval podobica ob zlati maši. Gre za čudovit preplet družinskih spominov Juhantovih prednikov in opisa širšega družbenega okvira 20. stoletja.
Ob petdesetletnici duhovništva se je dr. Janezu Juhantu (1947), ki je zlato mašo imel 7. julija 2024 v Sori, izkristaliziralo zavedanje, kako neznaten kamenček v mozaiku življenja in oznanjevanja je človek, tudi duhovnik, a vendar pa vsak človek s svojo vero, pogumom in z dejavno zavzetostjo prispeva k upanju za življenje z Bogom in sobivanje z ljudmi tudi v najbolj zahtevnih razmerah, so ob izidu njegove knjige zapisali pri Mohorjevi družbi, pri kateri so 23. septembra knjigo skupaj z avtorjem tudi predstavili. V tako zahtevnih razmerah so v hribovju med Litijo in Ljubljano živeli predniki duhovnika dr. Janeza Juhanta: babica in ded ter njuni otroci, Janezovi starši, strici in tete. V knjigi avtor z opisi družinskih in družbenih razmer časovno sega od konca 19. oziroma začetka 20. stoletja prek obdobja prve in druge svetovne vojne in po njej vse do osamosvojitve in časov, ko so se od tega sveta poslovili še zadnji člani družine s Kovačkove domačije pod Svetim Antonom.
Trpeče usedline življenja
V knjigi je avtor, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, zajel čas skrajnosti ter nadčloveških in nečloveških izzivov, ki sta jih prinesli obe vojni in poznejše obdobje. »Očitno sem bil kot najstarejši otrok že v mladosti bolj deležen trpečih usedlin življenja. Zdi se, da me je s svojo nikoli izrečeno, a tiho, v molitvi izjokano bolečino zaznamovala stara mama, saj sem bil zelo navezan nanjo in ona name. Seveda sta me zaznamovala tudi mama in stric Toni, s katerima sem delil radosti in bolesti svojega odraščanja. Kot najstarejši sem bil še močneje od drugih bratov in sestre deležen družinske kalvarije, svoje pa je dodal še oče s svojo posebno strogostjo do mene,« je v predgovoru knjige zapisal dr. Janez Juhant.
Knjiga je torej preplet leposlovno zapisanih osebnih življenjskih zgodb avtorjevih prednikov ter zgodovinskih in domoznanskih stvarnih podatkov, tako da si bralec živo predstavlja življenje v opisanih časih, ki jih že dolgo ni več. Na nekaterih mestih pisec sam vleče vzporednice in primerjave, kako je bilo nekoč in kako je danes: »Nekoč so večinoma starši izbirali življenjske sopotnike svojih otrok, danes pa je to nepredstavljivo, nekoč so žene brezprizivno spoštovale moško vodilno vlogo v družini, danes pa se je zašlo v povsem drugo skrajnost, ko tako imenovana ženska emancipacija onemogoča prihodnost človeštva.«
Družinska zgodba
Knjigo dr. Janeza Juhanta le s težavo odložite, dokler je ne preberete, saj je zares dober prikaz razmer in bremen posameznikov in družin v tistem času, ne samo avtorjeve, ki jo seveda spremljamo podrobneje in si jo ob branju lahko živo predstavljamo: avtorjeva babica se na željo svoje matere poroči z od sebe še enkrat starejšim možem na Kovačkovo domačijo, mimo katere je vodila pot k božjepotni cerkvi sv. Antona Padovanskega. Zakoncema se je rodilo šest otrok: Micka, Frančiška, Janez, Martin, Anton in Anica, od katerih je drugorojenka umrla še kot dojenček. V knjigi spremljamo drobce njihovega vsakdanjega življenja, vzgoje in odraščanja, ter beremo o njihovi veri in odnosu do cerkve. Njihove življenjske zgodbe se nadaljujejo vse prej kot enostavno; eden od avtorjevih stricev je bil po drugi svetovni vojni ubit na Teharjah, drugi mobiliziran v nemško vojsko, od koder se je vrnil invalid brez desne roke, nato pa bil zaprt v novomeških in šentviških zaporih, in tudi življenje avtorjeve tete Marije je bilo polno gorja, saj je pokopala dva sinova, hčeri pa sta se poročili daleč proč.
Širša podoba časa
Ker si kot narod in posamezniki šele danes skušamo naslikati celovito resnico o najtežjem obdobju našega naroda, je ta knjiga odličen prikaz razmer in bremen teh družin ter mnogih drugih Slovencev v nevarnem vojnem in revolucionarnem času, v katerega je bila večina prisiljena, z bremeni pa so zaznamovali tudi potomce, saj je izkoreninjenje namreč grozilo celemu narodu, branilci korenin pa so se temu upirali in zato doživljali kruto usodo nasilnih prevratnih posegov v osebno in narodno dostojanstvo, so še zapisali pri Mohorjevi družbi. Breme vojne in revolucije, ki sta tisti čas divjali v slovenskem prostoru, je osebno zaznamovalo tudi avtorja in njegovo družino. Šele v drugem delu avtor piše tudi o svojem življenju: o svojem otroštvu, študiju bogoslovja, izkušnji z jugoslovansko Udbo, novi maši, pa tudi o bolezni mame Anice. V zadnjih poglavjih knjige Kovačkovi otroci odhajajo s tega sveta spravljeni z Bogom, za konec pa je avtor zapisal, da je zapisane misli navdihovala hvaležnost do starih staršev in njihovih otrok ter staršev, ki so zaznamovali njegovo življenje in ga bolj nevidno kot vidno usmerjali na duhovniško pot.
