Piše: Bogdan Sajovic
Varuhi potsdamske Evrope nad razpadom večnacionalne Jugoslavije niso bili navdušeni. Slovenija je potrebovala trinajst let od razglasitve samostojnosti do članstva v Evropski uniji. Prihodnji mesec bo naša država že drugič prevzela polletno vodenje Sveta Evropske unije.
Ob osamosvajanju pred tridesetimi leti je slovenska javnost nekoliko naivno verjela, da bodo mednarodne organizacije z razširjenimi rokami in navdušenjem sprejele našo osamosvojitev. Današnji jugonostalgiki, ki lamentirajo nad propadom Jugoslavije, krivijo »temne mednarodne sile« za njen razpad, resnica pa je prav nasprotna. Mednarodne sile so se zelo trudile, da bi Jugoslavija obstala in niti po naključju niso spodbujale osamosvajanja tedanjih jugoslovanskih republik. Navsezadnje je bila Jugoslavija umetna tvorba, dediščina Versaillesa. Za interese Velike Britanije (in nekaj manj Francije) je bilo nesprejemljivo, da ena sama sila obvladuje stare srednjeevropske prestolnice (Dunaj, Budimpešta, Praga, Krakov in Bratislava), zato je morala Avstro-Ogrska izginiti. Ko se je to zgodilo, pa je postal problem, ker bi Nemčija, čeprav poražena, bila še vedno premočna za majhne države, ki bi nastale na ruševinah nekdanje dvojne monarhije. Zato je nastala umetna tvorba, Jugoslavija, ki naj bi preprečevala germanski prodor na jugovzhod Evrope. Da gre za umetno tvorbo, je pokazala druga svetovna vojna in krvavi medsebojni spopadi med Hrvati, Srbi in muslimani. In vendar so velike sile hotele ohraniti Jugoslavijo in zato podprle Brozove komuniste, ki so zagovarjali enotno Jugoslavijo. Komunistični totalitarizem jih ni motil, saj je Churchill cinično pripomnil, da on tako ali tako ne namerava živeti v Jugoslaviji. Zato so tudi zahodni zavezniki ob koncu vojne predali nacionalistične enote Slovencev, Hrvatov, Srbov in Črnogorcev v roke Brozovih klavcev (eden hrvaških zgodovinarjev je to predajo komentiral, češ da je hrvaška vojska mora umreti, da bi lahko Jugoslavija obstala) in nato desetletja zalagali gospodarsko nesposobni totalitarni komunistični režim z ugodnimi posojili, da bi na ta način ohranili Jugoslavijo skupaj. Kljub temu se je pred tridesetimi leti Jugoslavija znova razletela v krvi in ognju in velike sile so bile postavljene pred dokončno dejstvo, da je projekt Jugoslavija dokončno propadel.
Dobro desetletje pogajanj
Proces pristopanja Slovenije k mednarodnim povezavam se je torej začel dejansko šele po zmagi v osamosvojitveni vojni. In še takrat ne čisto takoj. Varuhi »potsdamske Evrope« so namreč takoj po za Slovenijo zmagoviti vojni izsilili nekajmesečni moratorij na osamosvojitev. V tem času so skušali s pogajanji in posredovanjem doseči, da bi morda Jugoslavija po čudežu še ostala skupaj. Šele ko je postalo kristalno jasno, da poti nazaj ni več, se je proces pristopa Slovenije k mednarodnim institucijam šele zares začel. V decembru 1991 in januarju 1992 so začele tuje države po tekočem traku priznavati samostojno Slovenijo in navezovati diplomatske stike. Proces priznavanja je bil kronan, ko je bila Slovenija 22. maja 1992 končno sprejeta v polnopravno članstvo Organizacije združenih narodov. V januarju in februarju naslednje leto pa je postala tudi članica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ter nato še Svetovne banke.
Predvsem pa si je Slovenija takoj ob osamosvojitvi prizadevala, da bi postala članica evropske družine držav. Pot ni bila lahka in tudi ne hitra, saj je trajalo dobro desetletje, da je Slovenija končno postala polnopravna članica Evropske unije. Aprila 1993 je bil podpisan sporazum o sodelovanju med EU in Slovenijo, veljati pa je začel 1. septembra istega leta. Decembra je nato Slovenija zaprosila za začetek pristopnih pogajanj in na evropskem vrhu v Kopenhagnu 9. decembra 1993 je Evropski svet Sloveniji določil pogoje za članstvo.
Pred uradno prošnjo za članstvo je morala Slovenija omogočiti tujim državljanom možnost nakupa nepremičnin v Sloveniji. To je bilo izredno nepopularno vprašanje v Sloveniji, ki so ga jugonostalgiki spretno izrabljali, češ da gre za razprodajo Slovenije tujcem. To vprašanje je bilo rešeno s t. i. španskim kompromisom na evropskem vrhu v Madridu decembra 1995. V juniju 1996 je tako Slovenija uradno zaprosila za pristop k članstvu EU in začela so se leta pogajanj, sklepanj začasnih sporazumov in usklajevanje slovenske zakonodaje z evropsko. V času pogajanj so članice EU leta 2002 sprejele enotno valuto, kar je dodalo novo poglavje k pogajanjem za pristop Slovenije.
Ogromna referendumska podpora vstopu v EU
Dvanajstega decembra 2002 je bilo na vrhu v Kopenhagnu ocenjeno, da je Slovenija izpolnila vse pogoje za članstvo v Evropski uniji in naslednji dan so bila pogajanja uradno končana.
Triindvajsetega marca 2003 je bil v Sloveniji izveden referendum o članstvu v Evropski uniji; rezultat je bil neponovljiv in zavezujoč za parlament in vlado. Referenduma se je udeležilo 972 tisoč volivcev (60-odstotna udeležba), za vstop v EU pa je glasovalo 866 tisoč volivcev ali 89,61 odstotka udeležencev. Hkrati je potekal tudi referendum o članstvu v zvezi Nato, kjer je za pristop glasovalo 635 tisoč volivcev ali 66,05 odstotka udeležencev.
Slab mesec po referendumu je Slovenija podpisala pristopno pogodbo k Evropski uniji, slovenski parlament pa jo je ratificiral 28. januarja 2004. Slovenija je uradno postala članica Evropske unije 1. maja 2004, ko je pristopila v »paketu« s Poljsko, Češko, Slovaško, z Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto in s Ciprom.
Z vstopom v članstvo Evropske unije se sodelovanje Slovenije v evropskih povezavah ni končalo. Prvega januarja 2007 je Slovenija pristopila tudi v evroobmočje in zamenjala nacionalno valuto slovenski tolar z evrom kot uradnim plačilnim sredstvom. Enaindvajsetega decembra istega leta pa je Slovenija postala tudi članica schengenskega območja.
Prvega januarja 2008 je Slovenija prevzela polletno vodenje Sveta EU in vlada pod vodstvom Janeza Janše je nalogo dobro opravila. Slovenija bo v drugo prevzela polletno vodenje Sveta EU 1. julija letos in tudi v drugo bo slovensko vlado v času predsedovanja vodil Janez Janša.
Številki 89,61 odstotka udeležencev je podprlo vstop Slovenije v EU.
13 let je potrebovala Slovenija od zmagovite vojne do članstva v Evropski uniji.
Pristopanje Slovenije k mednarodnim organizacijam
22. maj 1992 – Organizacija združenih narodov
13. januar 1993 – Mednarodni denarni sklad (IMF)
25. februar 1993 – Svetovna banka
14. maj 1993 – Svet Evrope
18. november 1994 – Svetovna trgovinska organizacija (WTO)
29. marec 2004 – NATO
22. maj 2004 – Evropska unija
22. januar 2007 – evroobmočje
21. december 2007 – schengensko območje
21. julij 2010 – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)
