Piše: mag. Tadej Ian
Ušesa nas že bolijo, ker z levega političnega pola ves čas doni verbalno malikovanje socializma, komunistov in celo komunistične revolucije, ki ji nekateri ljubkovalno pravijo narodnoosvobodilni boj. V resnici pa so bili komunisti elitisti, ki so z revolucijo po svojih besedah izvajali »veliki rop«.
Elitizem je prepričanje, naj bi družbeni sistem vodila elita. Elitisti mislijo, da so vredni več od preostalih pripadnikov družbe. Menijo, da imajo posebno odgovornost, saj morajo v skladu s svojim prepričanjem voditi družbo. Od tod do razmišljanja, da jim zato morajo pripadati posebne ugodnosti, je za elitiste samo korak.
Razvojna slepa ulica pod rdečo elito
Komunisti so bili brez dvoma elitisti. Razglašali so, da so zaradi visoke zavesti kot avantgarda dolžni voditi delavski razred v smeri izgradnje socialistične družbene ureditve. Čutili so se poklicane, večvredne, kar je tipično za privržence elitizma. Seveda je bil to za številne le dober piar. Med komunisti so se pogosto znašli sociopati, kriminalci, ki so v prevratniški (revolucionarni) naravi komunizma videli odlično možnost vzpona po družbeni oziroma ekonomski lestvici. Ko je prišlo do revolucije in se je nakazoval njen uspeh, so taki komunisti zelo hitro likvidirali idealiste, saj so jih ti ogrožali pri realizaciji pridobivanja moči, ugleda v družbi, denarja, materialnih dobrin ipd. V osnovi so si komunisti želeli predvsem tisto, kar so imeli njihovi največji sovražniki velekapitalisti. V vseh državah, kjer je zmagala komunistična revolucija, je prišlo do istega vzorca: pripadniki komunistične elite so poskrbeli zase in svoje bližnje ter bolj ali manj odkrito živeli kot bogataši. Državne, socialne in ekonomske strukture so uporabljali kot sredstvo za ohranitev moči in po principu dobrega šahista, ki predvidi poteze nasprotnika, izvajali takšne dejavnosti, ki so onemogočile že pojav, kaj šele delovanje kakršnekoli opozicije. Običajni ljudje so bili zanje nepomembni. Zato jim je bilo popolnoma vseeno za blaginjo ljudstva. Vzdrževali so minimalni standard, a ne zaradi pravičnosti, pač pa samo zato, da so lahko vzdrževali socialni mir. Značilno za komuniste je bilo, da so bili vseskozi v strahu oziroma zaskrbljeni, da bi jih nasprotniki odstavili, zato so pogosto oblikovali rezervne načrte z odlivanjem premoženja v tujino, če bi iz države morali kdaj hitro pobegniti.
Zaradi opisanega lahko rečemo, da je bil komunizem najbolj uzurpatorska ideologija 19. stoletja, ki je v 20. stoletju povzročila totalni kaos. Ljudje, ki težijo samo k statusu quo in ideologijo uporabljajo kot sredstvo ohranitve oblasti, namreč niso zmožni izvajati nobenega napredka. Posledica tega je, da se prej ali slej gospodarstvo države, na katero so taki uzurpatorji prisesani, sesuje. Brez učinkovitega gospodarstva pa ne zdrži noben družbeni sistem, saj je v prvi vrsti za človeka pomembna fizična eksistenca. Če se ta sesuje ali začne sesuvati, v družbi razpadejo vsi sistemi oziroma strukture. In prav to se je zgodilo skoraj vsem komunističnim državam. Severna Koreja s strahovito bedo prebivalstva je šolski primer, kaj se na koncu zgodi s komunistično vladavino, če ji sploh uspe zdržati tako dolgo.
Na tem mestu bodo morda kritiki z levega političnega pola rekli, da so v socializmu pod komunistično vladavino skoraj vsi imeli življenjski minimum, kar se v tržnem gospodarstvu v teoriji ne dogaja, ker mora v tem sistemu vsak sam poskrbeti zase. Toda glavna težava je, da je komunistični sistem zaviral sposobne ljudi. Če se je po naključju zgodilo, da so gospodarske funkcije imeli v rokah sposobni ljudje, so se morali prilagajati komunistični partiji in niso smeli preveč izstopati s svojimi sposobnostmi, da ne bi bili drugi videti slabo – torej so morali delati slabše, kot bi sicer lahko. Če sposobni niso bili na položajih (kar je bilo v socializmu običajno), pa sistem niti ni omogočal realizacije dobrih gospodarskih rezultatov (za kar v tržnem gospodarstvu skrbi podjetništvo) in tako podjetni posamezniki niso mogli povečati blaginje vsem. To je bil torej ključ do gospodarskega zloma socializma v režiji komunistov.
»Veliki rop«
Komunist Moša Pijade je na prvem zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije izjavil naslednje: »Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe, sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Teže bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, z gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.« To so besede, ki najbolje opisujejo filozofijo komunistov, ki je skrita za lepo zvenečimi besedami, kako se bosta v socializmu proletarcem cedila med in mleko. Gre za veliki rop, v katerem kolovodje poberejo vso smetano, medtem ko se morajo tisti, ki jim sledijo in ki so jih z lastnim žrtvovanjem v času revolucije spravili na oblast, zadovoljiti z drobtinami. Komunisti so vedno in povsod zlorabili politične razmere v svoj prid. Pripravljeni bi bili storiti vse, le da bi njihova revolucija uspela, saj so se zavedali, kaj vse lahko s tem pridobijo. Tudi tako imenovani narodnoosvobodilni boj je bil le prazna floskula, samo stopnica za dosego končnega cilja rdeče elite. Ta pa je bil jasen: privatizacija države in njenega gospodarstva v korist in račun komunistične partije, v katerem bo ta imela monopol na političnem, družbenem in gospodarskem nivoju. Preostali državljani so bili reducirani na naplahtane ali ustrahovane podanike, ki so jih izkoriščali na podoben način, kot so izkoriščali delavce v sistemu zgodnjega kapitalizma, v času, ko se je ideja komunizma rodila.
Naj bo zgodovina naša učiteljica
Pojav novodobnih mesij v vrstah radikalne levice pri nas in v svetu je zaskrbljiv, saj gre za očitno reciklažo starih komunističnih idej v novi preobleki. Zavajanje, kako je bilo v socializmu življenje čudovito in kako je obstoječi sistem nepravičen, bi lahko razumeli kot poskuse, da se pripravi teren na nove revolucionarne prevzeme oblasti. Če je bil kateri sistem v 20. stoletju nepravičen v socialnem smislu, je bil to brez kančka dvoma prav komunizem, kjer so ljudje ne le živeli v nesvobodi, pač pa tudi v revščini oziroma z bistveno nižjim standardom, kot je bil značilen za tržna gospodarstva. Vsaka ponovitev družbenih eksperimentov z identičnimi ali zelo podobnimi ideologijami bi pomenila novodobno blaznost in popolno odpoved zdrave pameti oziroma razuma.
