Piše: SŠK
Homilija soboškega škofa dr. Petra Štumpfa ob 105-letnici Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom v Beltincih:
Odrešenja človeštva se je začelo takrat, ko je Bog izbral ljudstvo, da ga vodi v svobodo in v deželo, kjer bodo lahko živeli kot narod. Božja izbira Izraelcev, da postanejo narod, ni pomenila zapiranja do drugih ljudstev, ampak je bila izbira za dosego drugih ljudstev.
V tej izbiri gre za to, da ljudstvo ostane z Bogom. Če ostane z njim, bo postalo in obstalo kot narod. Če ne, bo propadlo in izginilo. Gre za izbiro med življenjem in smrtjo (prim. 5 Mz 30, 15-20).
Bog nas ni ustvaril kot posameznike, ločene drug od drugega, ampak kot ljudi, ki živijo z odnosi – z njim in drug z drugim. Zato smo del ljudstva, ker potrebujemo druge. Gre za pojem domovine, kjer smo začeli živeti in rasti v družini očeta in matere.
Domovina pomeni hkrati očetovstvo in materinstvo. Se pravi, da v družini med seboj gojimo in spoštujemo življenje in tako skrbimo za svoj obstoj in napredek. Domovina smo ljudje, ki imamo skupne vrednote in negujemo odnose pravičnosti in solidarnosti. Materni jezik nas ohranja, kultura nas poživlja, vera pa nas oblikuje kot ljudstvo, ki se prepozna kot narod. Samo v svoji domovini lahko narod ponudi državi dobro in pravo vsebino.
Letos obhajamo 150-letnico rojstva prekmurskega velikana, duhovnika in narodnega buditelja Jožefa Klekla st. Zanj lahko rečemo, da je bil vsem vse. Bil je domačin v srcih mnogih ljudi. On je bil največji garač za prekmursko slovenstvo. V svojem Odgovoru na obtožbo leta 1941 prizna, da je Slovenec, ki ne izključuje tujih jezikov in narodov. Zavedal se je svoje jezikovne in narodne pripadnosti, ju nadvse spoštoval, vendar je v središče svoje osebe in delovanja postavil vero, ki jo je oznanjal tudi drugim v njihovem jeziku. Klekl je vedel, da Prekmurci ne bodo mogli obstati brez vere in jezika. Vera in jezik sestavljata narodnost prekmurskih Slovencev. Svoj boj za pravico do uporabe slovenskega jezika je navezoval izključno na službo veri. ‘Fides ex auditu’, kar pomeni, da vera izvira iz poslušanja. Vero je mogoče dobiti in spoznati v dobrih razlagah krščanskega nauka, vendar o tem nauku ni zadosti le slišati, treba ga je tudi razumeti. To pa omogoča materni jezik, ki ga otrok dobro obvlada. Zato se je Klekl boril za svobodo vere, za učenje verouka in Svetega pisma, za branje nabožnih knjig in poslušanje pridig v maternem jeziku. Od vernikov druge narodnosti, ki jim je oznanjal, ni pričakoval, da se bodo oni naučili njegovega jezika, ker če bi to zahteval, bi prekršil Božjo zapoved. Močno se je držal apostola Pavla, ki ni dovolil kupčevanja z Božjo besedo (prim. 2 Kor 2, 17). Zato je Klekl pridigal Slovencem slovensko, Madžarom madžarsko, Nemcem nemško in Hrvatom hrvaško, kar je pomenilo, da v svojem slovenstvu ni prekršil zapovedi ljubezni do bližnjega, se pravi, da bi kogarkoli izključeval ali zaničeval, ker je druge narodnosti ali da živi v drugi domovini. Kljub temu da je do leta 1919 bila Kleklova domovina Madžarska, kjer so do takrat živeli prekmurski Slovenci, ne zanika ljubezni do te domovine, a hkrati meni, da je ljubezen do naroda Božja zapoved. Zato tistim, ki so ga obtoževali, odgovarja: »Če pa pod slovansko čuteč razumejo to, da sem ljubil svoje malo, siromašno slovensko ljudstvo, potem pripognem glavo, na srce položim roko in priznam: ‘ljubil sem ga’. Ljubil sem ga, ker to ljubezen zapoveduje Bog. Ljubil sem ga in sem mu hotel samo dobro. Toda s svojo ljubeznijo nisem nikoli prestopil okvira madžarskih zakonov. Moja ljubezen, ki sem jo čutil do slovenskega ljudstva, ni nikoli ohladila moje ljubezni, ki sem jo čutil do prejšnje domovine. Nasprotno, toplino te moje ljubezni je čutilo tudi madžarsko ljudstvo.«
Svojo domovinsko ljubezen je Klekl definiral takole: »Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, marveč v samopozabnem žrtvovanju in delovanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljudstva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu.« Klekl priznava, da mu vera prepoveduje dve stvari: sovražiti druge države in ne priznavati v novi državi pravic drugih državljanov.
Združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pred 105 leti je pomenila željo večine naših prednikov, da bi prišli do slovenske vsebine. To je bila samo naravna posledica močne in zakoreninjene narodne identitete, ki je med predniki obstajala že stoletja prej. Na sebi so torej naši predniki prepoznavali slovenski obraz. In Klekl jih je zavezoval k dolžnosti, da se odslej s tem obrazom srečujejo tudi z Madžari, Hrvati, Nemci in drugimi narodi. Gre torej za veliko pestrost naše prekmurske pokrajine, v kateri sobivajo različnosti in tradicije, ki so naša značilnost, in nam ne smejo biti v breme. Zato je v Prekmurju zmeraj zelo dobrodošlo ‘zdravo tekmovanje duha svobode’. V tem duhu smo zato Prekmurci vedno bili zelo dejavni in ustvarjalni. Vedno smo prihajali k skupnemu viru življenja, ki smo ga odkrili v evangeliju. Ljubezen je velikokrat preskočila jezikovne ovire in zato med nami živijo tudi jezikovno mešane družine. Ljubezen do duš je vedno pošiljala duhovnike tudi med vernike drugih jezikov.
Prekmurje je zaznamovano z močnimi moralnimi vrednotami, ki dišijo pa naši domači zemlji. Iz teh vrednot, ki dišijo po zemlji, je med nami pognalo gostoljubje, ki je vedno dozorevalo čudovite sadove. Obdelovanje naše domače zemlje nam je pomenilo sveto zavezo z Bogom stvarnikom. Boleč zaton prekmurskega kmeta zato tudi pomeni ukinjanje zaveze z Bogom. In zato je sedaj močno ranjenja tudi prekmurska vernost.
Na obzorju naše civilizacije grozijo temačni oblaki velike vojne. Če človeštvo postane obupano, nima prihodnosti. Skozi zgodovino smo si tudi prekmurski kristjani pridobili izkušnjo obstanka v najhujših oblikah trpljenja. Pri tem se nismo oklenili zgolj človeške iznajdljivosti, ampak smo se zaupljivo zatekali k Jezusu in nebeški materi Mariji.
Njuna bližina in domačnost nam zagotavljata ljubečo skrbnost in varnost. Kdor se zateka v preprostost Božje domačnosti v nazareškem domu, tam hitro spozna, kako minljive so moči tega sveta, tudi če se bahajo z denarjem in orožjem. V nazareškem domu domujeta preprostost in molitev. To dvoje pa vodi k pravičnosti in miru.
Domovine niso ustvarjene, da bi se zapirale druga pred drugo. Tudi domovina potrebuje odnose. In če hoče živeti, se ne sme zapreti vase in umreti. Vsaka domovina je sorodna drugi, vendar z enakim dostojanstvom. Vsaka domovina v sebi nosi tudi nepopolnosti: »Nimamo tukaj stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje«, pravi pismo Hebrejcem (prim. Heb 13, 14). Iz te eshatološke prihodnosti globoko v srcu že slišimo Očetov klic, pri katerem imamo pripravljeno čudovito domovanje. Na tem popotovanju do domovine v nebesih že sedaj čutimo močno nostalgijo po dokončnem in stabilnem mestu.
Kristjani smo posebne vrste bojevniki. Zmagujemo, ko smo poraženi. Naš poraz ni enak porazom na frontah tega sveta, ampak je umiranje s Kristusom, da bi z njim vstali v Svetem Duhu. Na naših prašnih cestah čutimo dih Svetega Duha. Njegova rosa gasi žejo naše duše. Njegovo veselje nam riše nasmeh na ustnicah. Naše domove, župnije in občine prekriva njegov blagoslov. V času bolečine in žalosti nam suši solze. On nas nosi na svojih perutih do naslednjega srečanja v Očetovi hiši v nebesih.
Kristus nas tolaži, naj se naše srce na vznemirja, saj nam je pri Očetu pripravil veliko čudovitih bivališč. Med nas je prišel zato, da bi nam to povedal in nam s svojim križem in vstajenjem odprl vrata svojega doma. On je pot, resnica in življenje. Nihče ne prid k Očetu drugače kot po njem (prim. Jn 14, 1-6).
V veri in upanju na blagodejno Kristusov bližino in pomoč vsem voščim polnost čudovitosti praznika Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Ne bojmo se sedanjosti in prihodnosti. Kristus je z nami.
Pogum, vse ljudstvo v deželi (prim. Ag 2,4).
Amen.
