Piše: Stane Granda
Taborsko gibanje je eden od dokazov, kako so se Slovenci, ki so desetletja, ali bolje, stoletja poudarjali samo nemško nevarnost, zavedeli, da jim enaka ali še hujša grozi z zahodne strani. Trdna etnična meja nenadoma ni bila več taka, saj sta kapitalizem in nanj navezani liberalizem prinesla nova spoznanja.
Pri mnogih je stoletno občudovanje nemštva zamenjalo služenje italijanstvu kot novi, nadvse obetavni kulturi. Klasična primera sta tržaška časnikarica in pisateljica Carolina Coen Luzzato (1837−1919), ki je pokopana na judovskem pokopališču v Rožni dolini pri Novi Gorici, in znameniti italijanski jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli (1829−1907). Biti ali postati Italijan, služiti italijanstvu se je mnogim zdelo kot prvi pogoj ali prva stopnica v višjo kulturo. Zanimivo pa je, da tega političnega nasprotovanja do političnega italijanstva ni čutiti v odnosu do Italijanov in Furlanov, ki jih pri nas ni bilo malo. Množično so zlasti prišli ob graditvi železniške proge Dunaj−Trst. Samo med Celjem in Ljubljano naj bi jih bilo več kot 10.000. Takrat naj bi bili naše ljudi, ki so jih pretresli s svojo skromnostjo, naučili kuhati polento. O številnih Italijanih imamo vesti v zvezi z izdelovanjem opek, ko so našim ljudem pomagali iskati primerno glino in jih učili, kako se pregnete, graditi peči in peko opek. Znameniti so tudi italijanski (furlanski) fasaderji, katerih izdelke lahko še danes občudujemo na nekaterih starih boljših hišah na podeželju.
Postopno slovensko politično organiziranje
Slovenska politika − dolgo časa ni bila organizirana, še manj enotno naddeželno vodena, ni obstajala »de iure«, ampak »de facto« − se je skušala uveljavljati predvsem s pomočjo organizacij in delovanja na volitvah ter v vsestranskih prizadevanjih za razvoj in polno uveljavitev slovenskega jezika.
Že omenjena Schmerlingova peticija iz leta 1861, zlasti število podpisov, dokazuje, da so neki meddeželni organizacijski stiki v slovenski politiki ostali. Slovenska politika obstaja ne v organizacijskem pogledu, ampak na načelni ravni. Od jeseni 1848 je bila njen neformalni center Ljubljana in bi bila organizacija lahko povezana z Bleiweisovimi novicami. Ne nazadnje so možje, ki so bili leta 1848 že »mladinci« oziroma študenti, postali vidne in zrele osebnosti. Določena kadrovska kontinuiteta med pomladjo narodov in najmanj do konca taborskega gibanja nedvoumno obstaja. Ne nujno v istem okolju. »Cesarski komisar« Jožef Jerman (1826−1898) iz Škocjana »pri Mokronogu«, ki je 1848 na vzhodnem Dolenjskem pridobival kmete za podpisovanje peticije za Združeno Slovenijo, je postal okrajni komisar v Brežicah in na Ptuju. Bil je med soorganizatorji tabora v Sevnici in štajerski deželni poslanec. Duša in srce dunajske Slovenije Matija Dolenc, odvetnik na Dunaju, baje tudi bančne hiše Rotschild, je bogato »pritaknil« k financiranju vižmarskega tabora.
Za slovensko politiko sta ključni dve področji: volitve od državnih do deželnih poslancev in občinskih odbornikov ter skrb za uveljavljanje slovenskega jezika, zlasti v šoli, kar pa mora spremljati ustrezna rast njegove kultiviranosti in uporabnosti v vseh porah življenja. V. Melik pravi glede političnega življenja: »Mnogokje pa je ostal nacionalni boj v volilnem življenju vse do konca našega obdobja ena najvažnejših potez.« Ni bil enostaven. Polarizacija je bila bolj nacionalna kot ideološka, čeprav so jo tako nemški kot italijanski nasprotniki zavijali v ideološke barve. Slovenski nasprotniki so se namreč sklicevali na svojo liberalnost, kulturnost, urbanost proti kmečkim, konservativnim in klerikalnim Slovencem, kot branilci ustave in demokratičnosti. Mnogi mladi, izobraženi in ambiciozni Slovenci so take očitke težko prenesli in zaradi ambicij družbenega vzpona v meščanski družbi klonili. Poseben problem so bili državni uradniki oziroma vsi tako ali drugače odvisni od osrednje državne oblasti. Vlada ni dovoljevala, da bi takšni ljudje glasovali proti njej. Že abstinirati je bilo drzno, kaj šele glasovati za slovensko stranko. Prezreti ne gre niti onih, ki vedno in povsod pričakujejo in zahtevajo medsebojno »ljubezen« in »spoštovanje«, ki jim je vsako načenjanje nerešenih družbenih vprašanj ali celo kršitev ustavnih določil nacionalistično pretiravanje ali celo ekstremizem . Taki očitki so bili Slovencem iz slovenskih vrst zelo pogosti, umolknili pa so ob Slovencem namenjenih šovinističnih izpadih, ki jih je Slomšek imenoval »nacionalno paganstvo«.
Kranjski deželni zbor prvič s slovensko večino
Volitve 1861 za slovensko stran zelo nebogljene, 1867 pa že pravo zmagoslavje. »Kranjski deželni zbor je dobil prvič slovensko večino. 25 od 36 izvoljenih poslancev je pripadalo slovenski stranki. Na Štajerskem so zmagali Slovenci v vseh slovenskih kmečkih volilnih okrajih in povečali število poslancev z 2 na 8. Kako velik je bil uspeh slovenske narodne stranke na Kranjskem in Štajerskem, se najbolj vidi iz tega, da so bili rezultati vseh naslednjih volitev do leta 1878 na Štajerskem in do 1883 na Kranjskem slabši, po teh letih pa enaki kakor januarja 1867 vse do volilnih reform v začetku novega stoletja (z edino izjemo 1886−1889, ko so imeli Slovenci na Kranjskem 26 poslancev, V. Melik).«
Med letoma 1873−1879 je nastopil hud nemški pritisk in so mnogi, zlasti državni uradniki, klonili. Sledila je znamenita Taaffejeva vlada 1879−1893, ko je bilo za Slovence, kjer so bili v večini, ugodno, sicer pa, kot na Koroškem, vse prej kot to. Za čas do okoli 1890 govorimo o dobi slogaštva v slovenski politiki. To ne pomeni, da so bili ljudje enotnega ali celo enakega političnega mišljenja. Enako so bili razdeljeni, niso pa v nasprotno mislečih videli sovražnikov, ampak tekmece znotraj slovenske družbe. Za vsakega je bilo javno znano, kakšen je. Ne nazadnje imamo časopisa Slovenski narod in Slovenec, da ne govorimo o drugih, ki sta politično jasno opredeljena. Slovenski gospodar je bil večkrat konservativnejši od Slovenca in so ga bili nekateri pripravljeni razglašati zato za nemškutarskega. Slogaštvo pomeni predvsem oziroma samo to, da so na volitvah nastopali kot Slovenci. Vse od uvedbe demokracije oziroma parlamenta je bila temeljna delitev med Nemce in Slovence. Tudi potem, ko so se delili na liberalce in klerikalce. Še anacionalni socialdemokrati je v bistvu niso presegli. Večina koroškega in mariborskega slovenskega delavstva je bila socialdemokratska in nemška. Pa ne zato, ker je bil nemški jezik mednarodne komunikacije med večino evropskih socialdemokratov – tudi ruskih.
Najmlajša sestra naših habsburških dežel
Svojevrstno zgodovino ima tudi najmlajša sestra naših habsburških dežel Goriška, ki je šele leta 1500 postala habsburška. Leta 1647 so grofje Eggenbergi od nje odcepili grofijo Gradiško, a leta 1754 se je vanjo znova integrirala in kljub, vsaj v imenu teritorija slovanske podlage, okrepila italijanski element. Odtlej imamo pokneženo, približno tretjina je bila Italijanov, Goriško-gradiško grofijo oziroma deželo. Po koncu Ilirskih provinc so vanjo vključili Tržič in Gradež, katerega prvotni prebivalci se imenujejo Bezjaki. Goriška, ki je poleg Kranjske najbolj slovenska dežela, v splošni slovenski zgodovini še nima ustreznega mesta. To velja ne toliko za novejšo kot starejšo. Vzrok je več desetletna nedostopnost arhivov kot tudi njihova slaba ohranjenost zaradi I. svetovne vojne.
Gorici je dajal naddeželni pomen sedež cerkvene pokrajine Goriška metropolija (1830–1933), ki so ji bile podrejene škofije v Ljubljani, Trstu, Poreču in na Krku. Razen ljubljanske so tu imele svoje semenišče, ki je bilo za Slovence izjemno pomembno. V Kopru so imeli svoj samostan v 19. stoletju glagoljaši.
Goriška z Gradiško, kjer je bil največji avstrijski zapor, je kmetijska dežela praktično brez rud. Z Istro imata to posebnost, da poznata kolonatski sistem, ki pa v goriškem okviru nima antičnega izhodišča, ampak je posledica vpliva Benetk, bolj novoveškega kot srednjeveškega izvora. Obstajal je vse do konca II. svetovne vojne. Kolonat je naprednejši od fevdalnega sistema, ker podpira količinsko, ne pa časovno. Več pridelaš, več imaš. Pri tlaki je merilo dan, ne količina dela. Tlačan je v treh dneh opravil toliko dela kot najemnik v enem.
Dualizem, Prekmurje in Slovenci
Dualizem je zelo poslabšal položaj Prekmurcev. Po poldrugem desetletju premora so prišli pod popolno oblast Budimpešte. Ta je imela drugačen upravni sistem. Višji nivo s komitati, poslej municipialna ozemlja, so bila pod vlado, nižji organi avtonomni. Sedeža obeh, Zalske in Železne županije, je bil zunaj etničnega ozemlja. Tudi tu je poglavitno vlogo igralo premoženje. Volilni sistem je bil v primerjavi s cislajtanskim trši, o kakršnih koli nacionalnih pravicah Slovencev, vsaj na papirju, ni bilo govora. Pripadnost državi so enačili z madžarskim jezikom.
