Predsednik LMŠ Marjan Šarec, ki si ga je slovenska javnost najbolj zapomnila po imitaciji izmišljenega lika Serpentinška, si kljub uvrstitvi na drugo mesto želi, da bi postal naslednji premier, ki bi nasledil Mira Cerarja. Že vse od razglasitve rezultatov tuhta in preračunava, kako sestaviti vlado na podlagi politike izključevanja, čeprav je med kampanjo vztrajno trdil, kako bo povezovalen in bo v politični prostor prinesel svež veter. Psihoanalitik Roman Vodeb je glede Šarca med drugim izpostavil, da ga to, da je bil posvojen, očitno zalaga z neverjetno politično motivacijo. “Njegova ambicioznost je na meji bolestnosti. Lahko, da ga bo pokopala, če ne bo preudaren,” je Vodeb skozi psihoanalizo ocenil Šarca, njegovo apriorno izključevanje Janeza Janše pa pripisuje njegovi sugestibilnosti oziroma nezavednemu podrejanju vplivom njegovih svetovalcev.
Vodeb je uvodoma zapisal, da kot politično neopredeljen (psiho)analitik vidi Šarca (in tudi Janšo) – kot potencialnega mandatarja – povsem drugače kot politično opredeljeni oz. kontaminirani, torej pristranski analitiki. “Moje profiliranje temelji na branju simptomov (skozi psihoanalizo) in jaz Šarca – podobno kot Janšo – kar apriorno ne vidim tako slabo kot politično kontaminirani, torej pristranski analitiki. Tako kot bi bil Šarec lahko dober predsednik države – boljši kot Pahor –, bi bil morda tudi dober mandatar, seveda, če bi mu uspelo sestaviti sredinsko koalicijo (s SDS). Sam si je vrgel nekaj polen pod noge s tem, ko se je distanciral od koalicije z Janšo/SDS. Vedeti tudi moramo, da pri nas politični sistem ne predsedniku vlade ne predsedniku države ne pusti kakšne posebne samovolje. Zato Šarec ne bi mogel biti posebej škodljiv – tako kot Janša ne (česar se bojijo levičarji) – ker tega pri nas ne dopušča parlamentarni sistem oz. parlamentarna politična ureditev. Že koalicija predstavlja interno varovanko za predsednikove zdrse. Svoje pa naredi tudi opozicija. Tako da … – (desničarski) strah, da bi Šarec kaj uničil, je po mojem iskrenem prepričanju odveč. V isti sapi lahko dodam, da je tudi levičarski strah pred Janšo – ki meji že na fobijo – odveč.”
Kar se simptomov tiče, Vodeba skrbijo, in to je izpostavil že v analizah in profiliranju v predsedniški volilni kampanji. To, da je bil posvojen, ga po Vodebovo očitno zalaga z neverjetno politično motivacijo. “Njegova ambicioznost je na meji bolestnosti. Lahko, da ga bo pokopala, če ne bo preudaren. Na eventualnih ponovljenih predčasnih volitvah lahko povsem pogori; ker pomeni, da s svojo LMŠ ne pride v parlament – zagotovo pa ne, če se pojavi kakšno novo močno levo ‘ime’/’obraz’. To, da je imel v srednji šoli težave s fiziko (in še s kakšnim predmetom/’popravcem’), ni odločilno. Za to, da je nekdo uspešen mandatar oz. predsednik vlade, mu ni treba biti ne genij ne akademsko izobražen. Mora pa imeti določene sposobnosti, ki jih Šarec verjetno ima – kar je kot župan (po svoje) tudi dokazal, saj je dobil tudi drugi mandat, in to ni zanemarljivo. Morda bi se kot mandatar celo dobro znašel. Na podoben način, kot se na Janšo stereotipno lepijo določeni (levi) negativizmi in kritike, je to zaznati tudi pri Šarcu, le da Šarca apriorno kritizirajo desničarji – včasih mu delajo tudi krivico (na podoben način, kot levičarji delajo krivico Janši). Šarec je verjetno ravno zato, ker je bil posvojen, ob enormni ambicioznosti, razvil tudi določene genializme oz. talente – zagotovo na področju igralskega imitatorstva in improvizatorstva. Če je otrok prikrajšan za ljubezen (bioloških) staršev, lahko to v psihični realnosti malega posvojenca pomeni znatno psihično brazgotino, iz katere se lahko v odraslosti razvije marsikakšna ‘specifika’ – od narcizma do bolestne ambicioznosti ali še česa hujšega … Vendar jaz trenutno pri Šarcu ne vidim posebne psihične anomalije – in dvomim, da kakšno hibo izvrstno skriva. Biti tako izvrsten imitator in improvizator, kot je bil nekoč Šarec, ni enostavno, brez nadpovprečne inteligentnosti se to ne da. Šarec po moji percepciji ni ravno ‘zabit’ človek. Tudi lik Ivana Serpentinška, ki ga je razvil, je spoštovanja vreden, hkrati pa tudi analizabilen. Toliko zdrave konservativnosti, kot smo je lahko zasledili pri Serpentinšku, nam daje vedeti, da je Šarec v svojem latentnem jedru precej konservativen in ‘ruralen’, ker je, zame osebno, precej pozitivna lastnost, glede na to, da gre za deklarativno levega politika. Tudi zgledno družino si je ustvaril. Ravno zdravo psihološko jedro je pri Šarcu latentno konservativno – in to je zame njegov velik plus. No, tudi pri Cerarju je bilo tako – dokler ga niso ‘povozile’ FDV-jevske feministke in njihovi ‘liberalni’ kolegi ala Brglez ter LGBT-lobi. Karikirano rečeno: v Cerarju je bilo premalo Serpentinška, da bi bil dober predsednik vlade.”
Je njegova sugestibilnost pripeljala do nesodelovanja z Janšo?
Psihoanalitik Vodeb pa dodaja, da je povsem mogoče, da je Šarec v psihološkem smislu sugestibilen, kar je značilnost mnogih dobrih gledaliških/filmskih igralcev, ki lahko genialno odigrajo določene like/vloge, v katere se tudi dobro vživijo. “Šarec je bil svoj čas izvrsten imitator Erjavca, Drnovška, Serpentinška in še koga. Če je Šarec zelo sugestibilen (vodljiv), je morda spontano, nehotno – torej nezavedno – nasedel določenim namigom svojih političnih kolegov in svetovalcev, ki so mu odsvetovali – torej sugerirali/vsilili – nesodelovanje z Janšo in/oz. SDS. Morda je Šarec celo zmanipuliran – tako ali drugače – in se po tej logiki otepa koalicije z Janšo/SDS, ki bi lahko bila povsem legitimna in operativna (produktivna), bodisi pod mandatarstvom Janše ali celo njega samega. Osebno ne morem napovedati, koliko potlačene patologije lahko izbruhne iz njega, ko bo dobil moč in oblast. Premalo – beri: z njim nisem imel nikakršnih osebnih stikov in si zato ne upam napovedati Šarčevega obnašanja, njegove drže, če bi bil mandatar oz. predsednik vlade. Lahko, da bi prijetno presenetil, ali pa močno razočaral. Cerar je pač razočaral, in tega se ni dalo napovedati. V tej zvezi lahko samo še rečem, da se Šarec kot mandatar (predsednik vlade) lahko prelevi v spodobnega demokrata ali pa v neukrotljivega avtokrata, torej diktatorja s sadističnim obeležjem – ampak kot monarh-diktator, že zaradi koalicije, zagotovo ne bi mogel predsednikovati, ‘vladati’. Ta bojazen je torej odveč,” Šarčev psihološki profil ocenjuje Vodeb.
N. Ž.
