Piše: Frančiška Buttolo
V zadnjem času sem pogosto slišala, še posebno pred volitvami da grozljivi kip enega največji zločincev v zgodovini slovenskega naroda nikakor ne pomeni, da so vsi tisti, ki nasprotujejo njegovi premestitvi v kak muzej ali galerijo, zagovorniki komunizma in levega totalitarnega. Vztrajajo, da s polaganjem cvetja k spomeniku tega vojnega in povojnega zločinca sploh ne častijo njegovih zločinov, temveč samo njegova dobra dela in dejanja, zlasti njegove velike zasluge pri zmagi Titove partizanske vojske k zmagi nad fašističnim in nacističnim okupatorjem. Kar pa zadeva njegove “morebitne” zločine, so bili predvsem del vojne z okupatorjem ali pa njena posledica, ko seje končala O revoluciji pa polagalci cvetja pred spomenik temu zločincu ne rečejo ene same besede. Ene same besede o tem, da so bili pripravljeni pripravljeni pobiti ali odpeljati v Sibirijo (v Stalinova taborišča) prav vse Slovence, če se bo slovenski narod uprl Stalinovi in Titovi komunistični revoluciji. Naj mi, prosim, kaka komentatorka Dada ne očita, da ne navajam virov. Toliko jih je in tako dobro jih poznajo vsi zgodovinarji za to področje, da mi jih sploh ni potrebno navajati.
Po vsem tem, kar sem zdajle napisala, je jasno, da so ljudje iz najviše slovenske politike, ki prinašajo cvetje h kipu pred predsedniško palačo enega največjih zločincev v slovenski zgodovini, nevarni politiki, ki se niso ničesar, prav ničesar naučili iz največjih, celo genocidnih zločinov komunističnih revolucionarjev. Prav tako genocidnih načrtov komunistov Tita in Stalina, kakršni so bili Hitlerjevi.
Prav verjetno pa je, da so bili Titovi in Stalinovi genocidni načrti celo v večji meri realizirani, kot pa so bili Hitlerjevi, ker se komunističnim zločinom ni smel in mogel nihče upreti. Prav obratno, za komunistične zločine – v vseh komunističnih državah – je bila vsa svetovna javnost namerno slepa. Žrtve, verjetno milijonske (zlasti Stalinove), pa so bile nekakšno darilo Zahoda komunističnim zaveznicam za pomoč pri uporu proti Hitlerjevemu nacizmu (seveda zelo pozne pomoči komunistov, zaradi pakta Hitler-Stalin 1939-1941, ki je sveto veljal tudi v Sloveniji).
Ker pa bi v primeru umika sedanjega spomenika pred predsedniško palačo moral stati kak drug spomenik, predlagam, naj bo ta v spomin Primožu Trubarju. V resnici je postavil temeljni kamen slovenski državi, slovenski jezik. Zato sem sklenila, da bom s svojim volilnim glasom podprla samo tistega predsedniškega kandidata, ki bo obljubil, da si bo prizadeval vsaj za umik sedanjega spomenika pred predsedniško palačo. To je vse, cesar si želim od novega predsednika ali predsednice države. Upam, da bo to spoštovani gospod Alojz Kovšca. Slovenija ga pričakuje, še bolj pa potrebuje. Upam, globoko upam. Primož Trubar, verjamem, pa se že veseli, intuitivno to čutim.
Frančiška Buttolo
