Mohorjeva družba Celje je v sredo, 13. februarja, v prostorih Doma sv. Jožefa pripravila Mohorski večer, na katerem sta sodelovala kaldejska kristjanka Sara Bevc Jonan ter profesor dr. Ivan Štuhec, avtor predgovora v knjigi »Poslednji kristjani«, ki je izšla lani (naročite jo lahko TUKAJ).
Zakaj je ta knjiga sploh izšla? Medtem ko je Zahod pozabil na kristjane, ki so se na Bližnjem vzhodu znašli kot grešni kozli za »zahodno zaroto« proti islamu in so njihove možnosti za beg zelo majhne, v Evropo v glavnem brez večjih težav prihajajo muslimanski migranti. Andreas Knapp, nekdanji ravnatelj semenišča v Freiburgu, sedaj pa član Malih Jezusovih bratov, ki se ukvarja tudi z migranti, je začel raziskovati usodo številnih kristjanov v večinsko muslimanskem svetu in njihovo zgodbo predstavil v knjigi.
»Ob poročilih o sirski vojni in islamistični strahovladi na Bližnjem vzhodu le redko kdo omeni usodo tamkajšnjih kristjanov, na katerih se že dolga stoletja lomijo kopja takšnih in drugačnih – vselej zgolj kratkovidnih – interesov velesil. Nedavna stota obletnica ponekod še vedno zamolčanega rodomora nad Armenci je bila zgolj bled opomin na preganjanje, ki so mu v tem delu sveta izpostavljeni prvotni krščanski prebivalci. Zaradi neznosnih razmer, ki pogosto izhajajo iz povsem zakonsko utemeljene neenakosti, se njihovo število na Bližnjem vzhodu drastično manjša. So ti, ki jih je srečal Andreas Knapp, poslednji bližnjevzhodni kristjani? Zgodovinsko in dokumentarno podkrepljeno delo prinaša dragocena izhodišča za razmislek o sedanjem zgodovinskem trenutku ter nas vabi, da v njem trezno prevzamemo svoj del odgovornosti,« je zapisano v predgovoru knjige.
Na Mohorskem večeru so si prisotni najprej ogledali kratek film, ki ga je v Carigradu posnel misijonar Stane Kerin, ki je s kamero ujel tudi nekaj izjav kristjanov, ki so tja pribežali iz Sirije – mnogi od njih z veliko težavo pridejo v Evropo. Nato je spregovorila tudi gostja Sara Bevc Jonan, ki je opisala, zakaj in kako je sploh prišla v Slovenijo. Sama spada med kaldejske kristjane, ki so verska manjšina v večinsko muslimanskem Iraku. Rodila se je v času iraško-iranske vojne, zato so bile razmere v Bagdadu, kjer je odraščala, zaznamovane z nenehnim begom, letalskimi alarmi. Sama je nato, vse do vpisa na univerzo, hodila na krščanske šole, na univerzi pa je nato študirala fiziko. Prav tam pa so se začele težave z diskriminacijo. Po spopadu Huseinovega režima z Zahodom so bili kristjani označeni kot notranji sovražniki. Zato se je diskriminacija kristjanov v iraški družbi začela stopnjevati. Nemalokrat so se zgodilo tudi napadi na ulici s kamenjem.
Zaradi vsega tega je v njeni družini dozorela odločitev, da državo zapustijo, vendar to ni bilo enostavno. Režim je namreč prepovedoval izseljevanje višje izobražene delovne sile, prav tako bi hitra prodaja premoženja lahko vzbudila sume, zato je priprava na beg trajala dlje časa in po nelegalni poti. Zapletlo se je že pri izdaji potnega lista, nato pa še na mejnem prehodu, kjer so jih zadrževali pet ur. Leta 2003 je prišla v Slovenijo, se tu poročila in ustvarila družino.
Spregovoril pa je tudi profesor Ivan Štuhec, ki je napisal predgovor h knjigi. Opisal je tudi svojo izkušnjo iz migrantskega centra v Sloveniji, ko je opazoval dogajanje – v šotoru, kjer je prenočevalo kakih tisoč ljudi, jih je le okoli 350 prišlo na zajtrk, pa še to se večinoma niso zahvalili. Opozoril je tudi na študijo o migrantih, ki je dala povsem drugačne rezultate od tistih, na katere je računala nemška kanclerka Angela Merkel, ko je v Nemčijo vabila migrante. Njeno politiko v primeru migracij je močno podprla tudi katoliška Cerkev v Nemčiji, podobno je razmišljal tudi avtor knjige Andreas Knapp, a je nato mnenje spremenil. Kot je opozoril Štuhec, se resnica lahko izlušči šele iz konkretnih razmer in izkušenj na terenu.
