-2.1 C
Ljubljana
sreda, 26 januarja, 2022

Politična sredina kot točka nacionalnega (ne)sporazuma

Piše: Marko Špendov

Kaj je to politična sredina? O njej se namreč velikokrat govori, še zlasti pa v zadnjem času, ko že prehajamo v zadnjo fazo priprav na parlamentarne volitve leta 2022.  

Odgovor na to, kaj je politična sredina, je mogoče iskati v dveh smereh. Obema pa je skupno, da je sredina nekakšen geometrijski imaginarij. V smislu države in njenih vrednot sredina predstavlja tisti del političnega spektra, ki skuša zajeti najmanjši skupni imenovalec, vendar hkrati stavi tudi na tiste vrednote, na podlagi katerih je nastala država in na katerih temelji tudi ustava kot temeljni dokument. V slovenskem primeru naj bi bila to slovenska pomlad, na podlagi katere smo dobili tako večstrankarski sistem kot novo, samostojno državo. Vendar stvari niso enostavne, saj večina prebivalcev vsaj podzavestno še vedno prepoznava NOB in OF kot temelj slovenske državnosti, še več pa je takšnih, ki zavračajo kakršnokoli možnost, da bi bil protirevolucionarni odpor vgrajen v temelje slovenske državnosti. V temelje politične sredine je torej že vnaprej položeno načelo izključevanja, kar je sicer zelo neznačilno za politične sredine v državah z dolgoletno demokratično tradicijo.

Izkušnje iz časa slovenske pomladi

Nekoliko se ozrimo v preteklost in poskušamo osvežiti tiste trenutke slovenskega pomladnega gibanja, ko se je zazdelo, da partijska nomenklatura in novonastajajoča opozicija delata za iste cilje. To se je dogajalo ob soočenju s srbskim centralizmom, saj so nove politične sile konec osemdesetih let vendarle videle prihodnost bolj v federalni strukturi tedanje Jugoslavije kot v »prenovljeni« centralizirani »Srboslaviji« (po Milanu Kučanu), ki so jo nakazovale predlagane ustavne spremembe. Zato so nove politične sile (poleg etablirane opozicije v ZSMS) videle podporo kosovskim Albancem pri varovanju avtonomije Kosova in amandmaje k republiški ustavi (sprejete konec septembra 1989) kot nekaj, kar velja vsaj tiho podpreti, čeprav so se partijske strukture začele na centralizem odzivati precej pozno in so sprva obsodile predlog t. i. pisateljske ustave iz leta 1988 podobno kot leto prej nacionalni program v 57. številki Nove revije. Seveda pa je v letu 1989 že obstajal t. i. Zbor za ustavo, ki je združeval tako ZSMS, nove nastajajoče stranke pomladi ter civilno družbo, ki je vključevala tako katoliške (v glavnem laične) intelektualce kot tudi novolevičarska »nova družbena gibanja«. Dejansko je bila šele to tista prava »okrogla miza«, ki jo je SZDL sicer jeseni 1989 skušala organizirati kot poskus, da bi podaljšala življenje vladajočim strukturam. Vendar ji je uspelo vsaj to, da je z objavo »Temeljne listine« uspela pridobiti podpisnike, ki so prej že podpisali »Majniško deklaracijo«. Čeprav je v zraku visela želja po samostojni Sloveniji, so bile razmere še preveč negotove, da bi se lahko izrisala vizija prihodnje ureditve Jugoslavije ali njen razpad. Zato je velika večina javnosti naklonjeno sprejela režimsko formulacijo o »drugačni« Jugoslaviji in »drugačnem« socializmu, temu ni mogla glasno ugovarjati niti pomladna stran. A ko je postajalo jasno, da Jugoslavije ne bo več mogoče rešiti v obstoječi obliki, je postalo jasno, da bo treba v ospredje postaviti vprašanje suverenosti naroda. Slovenija je imela tu precej ugodnejši položaj, ker je mejila le na eno jugoslovansko republiko (in hkrati na tri tuje države), bila je tudi edina republika, ki ni mejila na Srbijo. In povrh vsega ni imela neke bolj vplivne uporniške manjšine, kot je bila denimo srbska manjšina na Hrvaškem (ki jo je izrecno priznavala tudi Ustava SR Hrvaške iz leta 1974).

Glasove sredine so lovili predvsem neokomunisti

Druga smer pri definiranju politične sredine pa je politični marketing: gre za volilni bazen, ki se nahaja izven kroga že vnaprej opredeljenih volivcev strank te ali one opcije. Gre torej za tiste volivce, ki se odločajo tik pred zdajci, njihov odnos do politike je pragmatičen in načeloma neideološki, čeprav gravitirajo k tisti opciji, ki ima v družbi večji vpliv. Velikokrat se ti volivci ne udeležijo volitev in največkrat prav oni odločajo o tem, kako dobra je volilna udeležba. Prav tako ta del volilnega (zagotovo nikoli praznega) bazena odloča o zmagovalcu. In zmaga pripada – v večini primerov – tisti stranki/opciji, ki k sebi potegne največ glasov iz sredine. Slovenska politična zgodovina nam pokaže, da je bila neokomunistična nomenklatura tista, ki je doslej v večini primerov na svojo stran potegnila največ sredinskih glasov. V devetdesetih letih ji je to uspelo na račun hladnega, vendar po svoje karizmatičnega Janeza Drnovška, kar pomeni, da je veliko stavila na kult osebnosti. Leta 2008 je zmaga po več kot desetletju vodenja »ponosnih naslednikov ZKS« uspela Borutu Pahorju, ki je nato presedlal na funkcijo predsednika republike. Pred desetimi leti je bil glavni »junak« volitev Zoran Janković s Pozitivno Slovenijo, vendar se mu pri sestavljanju vlade račun ni izšel. Vmes so bile v parlamentu tudi že stranke t. i. sredine, najprej Stranka mladih Slovenije, nato pa Virantova Državljanska lista, ki je skušala združiti gospodarsko liberalno usmerjene kadre. Iz vrst Pozitivne Slovenije se je »odcepila« Alenka Bratušek (v letih 2013 in 2014 premierka, kasneje ministrica), ki je ustanovila stranko Zavezništvo, sedaj SAB.

Leta 2014 se je kot »novost« na političnem trgu pojavil Miro Cerar s svojimi »etičnimi« poudarki – in sicer s stranko, ki jo je imenoval kar po sebi. Vendar stranka na volitvah nikoli ne bi bila uspešna, če se ne bi zgodilo dvoje: najprej politkomisarska sodna zloraba zadeve Patria, ki je enega od političnih akterjev poslala v zapor po krivici, povrh tega pa še dejstvo, da je ogrodje stranke pred tem uspešno postavljal Peter Jamnikar, vendar mu jo je sovražno prevzel njegov stari nasprotnik Gregor Golobič, omrežje tranzicijske globoke države pa je nato Cerarjevo SMC povzdignilo do višav. Šele po volitvah se je izkazalo, da je šlo le za »instant sredino« – naboj SMC, ki se je preimenovala v Stranko modernega centra (kratica pa je ostala ista, podobno kot leta 1994, ko je Liberalno demokratska stranka s pridružitvijo nekaterih strank postala Liberalna demokracija Slovenije, ki sta jo iz ozadja podpirala Milan Kučan in Niko Kavčič). Ko je naboj stranke že ugašal, je na sceno stopil nekdanji funkcionar PS in tedanji kamniški župan Marjan Šarec, ki se je podal najprej v predsedniško tekmo, na parlamentarnih volitvah pa vseeno ni bil tako uspešen, da bi osvojil prvo mesto. Vseeno pa je bilo dovolj, da je postal premier na podlagi »antijanšistične alianse«, ki je nato razpadla z njegovim metom puške v koruzo. Ob tem ni računal na temeljne zakonitosti sredine: zmerni pragmatizem, ki je povezan tudi s skrbjo za državo. Izpod nadzora sta mu tako ušli dve stranki, ki sta še naprej ostali v vladni koaliciji, tokrat Janševi. Ena od njih je bila SMC. Druga pa DeSUS, ki je vse od leta 1996, ko se je prvič prebila v parlament, že vnaprej podpisala vsak koalicijski sporazum. V tem času je Miro Cerar tudi zapustil stranko, ki se je prvotno poimenovala po njem, a resursi nomenklature so se že prej usmerili k drugim strankam. Zato je bila SMC v zadnjem času manj pomemben igralec, vseeno pa dovolj neugoden, da so se njenega predsednika Zdravka Počivalška lotili z afero glede nabave medicinske opreme.

Vidimo torej, da je tranzicijska neokomunistična nomenklatura na podlagi svoje hegemonije v družbenih podsistemih (zlasti medijih) izkoriščala svoj položaj moči tako, da je lahko povsem legalno in na videz legitimno pridobivala zmago za zmago, čeprav se ji je kdaj tudi ponesrečilo. Na tej podlagi lahko rečemo, da slovenska razdeljenost in dvopolnost nikakor ni simetrična – ravno nasprotno. Zato moramo biti kritični do tistih, ki se sedaj razglašajo za alternativo tako v odnosu do KUL kot do SDS, ki naj bi bila »desna«. Slovenska politika ima sicer z »desnicami« in »levicami« velike težave, saj v pomladnem (»desnem«) taboru prave stranke desnice sploh ni. Tako NSi kot SDS se na takšen in drugačen način uvrščata v sredino, desno od njiju je npr. evroskeptično usmerjena izvenparlamentarna Domovinska liga, ki združuje nekatere desne suvereniste in ima SDS za svojega glavnega konkurenta. Vse ostale stranke, tudi Glas (za otroke in družine), odnosno Združena desnica, so se znašle na obrobju, saj so v času od volitev dalje praktično mirovale. Jasno je sicer, da si skuša vsaka od stran utrgati čim večji kos volilnega kolača na sredini, saj edino to prinaša dodatne točke, a na drugi strani zaradi sedanjega proporcionalnega sistema (za katerega je vedno manj upanja, da se bo kdaj spremenil) nobena od strank ne more sestaviti vlade brez dveh razmeroma močnih partnerjev. Trenutno koalicijo sestavljajo tri stranke, med podpornimi poslanci najdemo še poslance iz DeSUS in SNS. Na drugi strani imamo KULov »četverec brez krmarja« z dodatkom še ene samostojne poslanske skupine.

Sredina bo odločala o zmagovalcu

Jasno je, da po prihodnjih volitvah nobena od opcij ne bo mogla sestaviti ideološko dokaj »čiste« vlade. SDS in NSi sta prešibki za to. Nova stranka Konkretno, ki združuje dosedanji SMC in Gospodarsko aktivno stranko (katere vidni član je predsednik DS Alojz Kovšca), bo zagotovo imela več možnosti za vstop v parlament kot prej SMC, saj je nakazala, da želi iti na novo in gledati v prihodnost, a vseeno bo verjetno prešibka za velike premike. Na drugi strani bo tudi KUL imela velike težave in že išče možnost, da bi mobilizirala volivce s kakšno novo karizmatično osebnostjo (najprej se je govorilo o Aleksandru Čeferinu, zdaj že Robertu Golobu…). Pojavljajo se tudi razne anticepilske in ekološke pobude (Jure LebenZoran Stevanović, itd.), ki pa verjetno ne bodo imele večjega vpliva na sestavljanje vlade. Za nadaljevanje uspešne zgodbe iz časa sedanje vlade je ključno, da se pojavi še kateri od deležnikov, ki bi nagovarjal tisti del volilnega telesa, ki se sicer ne more povsem identificirati z nobeno od sedanjih vladajočih strank, a jih tudi ne odklanja. Nastanek koalicije »Povežimo Slovenijo« je v tem primeru dobra novica, zato ne bi smeli prehitro odbiti te opcije kot nekakšne nove različice »žlahtne konservativne stranke« po Kučanovem okusu. Zato je morda dobro, če se sredinska civilnodružbena platforma (Act Tank, Zbor za republiko, Katedrala svobode…) in SDS med seboj ne izključujejo. Izkušnje iz časa nastanka Zbora za republiko (2004) kažejo na to, da se volilno telo bolje odziva takrat, ko stranke pokažejo sodelovanje namesto zamer. Ne glede na to, da »sredina« pušča za seboj precej negotovosti in idejne brezkrvnosti, volitve 2022 predstavljajo velik izziv in priložnost za nasledstvo slovenske pomladi.

Marko Špendov je samostojni publicist, ljubiteljski zgodovinar in politični analitik.  

Zadnje novice

Sorodne vsebine