Piše: dr. Damjan Prelovšek
V Sloveniji zavesti o pomenu kulturnih spomenikov za narodno identiteto skoraj ni, saj pisana beseda še vedno velja za temelj naše samobitnosti. Pač bolj zaupamo tiskanim črkam na papirju. Sodobna doktrina varovanja kulturnih spomenikov se je v Evropi sistematično razvijala od srede 19. stoletja.
Njen utemeljitelj pri nas je bil prof. France Stelè, ki je v svojem času veljal za nesporno avtoriteto. Vzgojil je vrsto naslednikov, ki so tudi tedaj, ko zaradi ideoloških predsodkov ni bilo razumevanja ne za cerkve ne za gradove, znali slediti temeljnim načelom njihovega varovanja in jih mnogo tudi rešili. Med Steletove najvidnejše naslednike sodijo Marijan Zadnikar, Ivan Stopar, Ivan Komelj in Nace Šumi. Žal so že vsi pokojni. Za njimi je ostala velika vrzel.
Pomanjkanje strokovnosti
Danes praktično ni nikogar, ki bi užival vsaj malo spoštovanja in bi jim strokovno segel do peta, kar se pozna v vse večji stihiji in neučinkovitosti spomeniške službe, ki je med daleč najslabšimi v Evropi. Podeljujejo si zveneče strokovne naslove, za njimi pa ostajajo iznakaženi spomeniki. Izjeme so silno redke. Spomeniško varstvo zato upravičeno ne uživa zaupanja. Večina konservatorjev nima nobene prave izobrazbe, saj je končala študijske smeri, ki z varovanjem spomenikov nimajo nobene zveze. Temelji doktrine spomeniškega varstva, po kateri so se ravnali Steletovi nasledniki, so pri nas do konca razsuti. Vsakdo ukrepa čisto po svoje, neznanje pa opravičuje z izgovorom, da gre za sodoben kreativen pristop k varovanju kulturne dediščine. V vrhu območnih enot zavoda že desetletje vedrijo in oblačijo isti ljudje, ki so že zdavnaj izgubili stik s poslanstvom svojega poklica. Žal je tudi veliko korupcije. Restavratorji so v navezi z določenimi izvajalci in arhitekti, ki so aktivni, zlasti kadar je na obzorju veliko denarja. Ta se zaradi pomanjkanja vsakršnega nadzora velikokrat porablja netransparentno. K sreči to ni splošen pojav, kljub temu pa je vendarle zbuja skrb.
Uničevanje kulturnih spomenikov
Zato si iz bogate zakladnice uničevanja naših kulturnih spomenikov oglejmo samo nekaj bolj ali manj po naključju izbranih primerov. Lani je javnost razburilo podiranje edine zgodovinsko vredne profane stavbe v Dutovljah. Za tem barbarstvom žal stoji zavod za spomeniško varstvo. Generalni konservator za Slovenijo je za Plečnikov stadion napisal dve strokovni mnenji v korist investitorja in s tem povozil stroko. Nihče mu za to ni skrivil lasu, čeprav to ni bil njegov edini greh. Cerkev nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju je izmaličena z novo interpolacijo. Spomeniško varstvo je dovolilo velikansko kovinsko konstrukcijo, ki je v celoti zapolnila notranji prostor. Ob odprtju je bila doslej uporabljena prvič in zadnjič. Stavbo nekdanjega Centromerkurja (Urbančeva palača) v Ljubljani je iznakazila strokovna svetnica zavoda, ki očitno nima pojma o arhitekturi začetka 20. stoletja. Pri Plečnikovi hiši so obnovili vso umazanijo na ometu, odstranili alpinum, na katerem je arhitekt z veliko ljubeznijo gojil okrasne rastline, po vsakem dežju se klet spremeni v 10 centimetrov globok bazen, v notranjosti pa manjka veliko predmetov, ki so ostali pri arhitektovem sorodstvu itd. Za svoje delo so prejeli celo nagrado Europa nostra. Biser Plečnikove arhitekture, cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, je, odkar je prepuščena izključni skrbi okoliških domačinov, postala skladišče neokusnosti in kiča itd. Plečnikov paviljon Jožamurka v Begunjah je ogrožen zaradi drsenja zemljišča. Radovljiška občina ima za njegovo sanacijo že dolgo pripravljen denar, vendar ne more začeti z delom, ker kranjska območna enota zavoda ne izda predpisanih smernic, menda zaradi odsotnosti pristojne konservatorke, ki je očitno nenadomestljiva. Medtem ko sakralni objekti še imajo svoje lastnike, ki zanje bolj ali manj skrbijo, pri nas grajska arhitektura nezadržno propada. Težko bi na prste ene roke našteli gradove, ki so preživeli vojni in povojni čas, ko so jih po navodilu Matije Mačka množično minirali in požigali, kot na primer z umetnostnimi zbirkami bogato Sotesko. Marsikaj je zamudila tudi spomeniška služba. Grad Haasberg pri Planini bi bilo pred leti še mogoče rešiti, danes pa je do konca sesuta razvalina. Za obnovo gradu Planina pri Sevnici je bil na voljo denar, celjski konservatorji pa so jo onemogočili s svojim nerganjem. Grad Štatenberg so si olastninili zasebniki in ga spreminjajo v vzoren kič. Zavod se ne zgane. Podobno se dogaja v Podčetrtku in še marsikje drugje itd., itd. Naše spomeniško varstvo je povsem pasivno in nezainteresirano, ko si Socialnovarstveni zavod Hrastovec prizadeva, da bi iz gradu Cmurek odstranili muzejsko zbirko, ki so jo tam na lastne stroške uredili prizadevni domačini, ter enega naših najstarejših gradov zaprli ter prepustili propadu.
Primer Žičke kartuzije
Zadnja aktualna zgodba zadeva reševanje zgodovinsko izjemno pomembnih ostankov kartuzije Žiče, ene prvih in vodilnih v Srednji Evropi. Umetnostnozgodovinski inštitut F. Steleta je na to temo sklical strokovno posvetovanje, a se je to sprevrglo v samoupravno debatiranje, namesto da bi navzoči prisluhnili edinima resničnima poznavalcema dr. Miji Oter Gorenčič in izrednemu profesorju arh. Igorju Sapaču, ki se oba že leta pri nas ukvarjata z reševanjem monastične arhitekture. Za kaj gre? V našem podnebju ni mogoče ohranjati cerkvenega zidovja, ne da bi ga zastrešili. To vemo že zelo dolgo. Pod vodstvom dr. Zadnikarja je bil izdelan projekt zasilne strehe, ki bi ohranjala podobo svoje prednice in prislonjene Otokarjeve kapele. Ko je nedavno ministrstvo za kulturo za rešitev Žič namenilo dobra dva milijona evrov, kar se doslej še ni zgodilo, in sicer v dobri veri, da bo denar koristno uporabljen, je naročilo in izvedbo prejel kar eden od članov Sveta Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki ima hkrati tudi svoj projektantski biro. S tem soglaša tudi Celjska območna enota, ki je poleg skrajno neumne betonske sprehajalne poti po povišani severni cerkveni steni in prezbiteriju kot dobrodošlo novost podprla izjemno drag ekstravaganten projekt nove dvojne strehe, sestavljene iz fiksnega in pomičnega dela. Ta v resnici ne služi ničemur, saj bi polovica stavbe ostajala izpostavljena vremenskim neprilikam in bi jo pred vsakim dežjem morali četrt ure zapirati s pomočjo šestih elektromotorjev. Poleg tega Otokarjeva kapela še naprej ostaja nezavarovana pred vremenskimi neprilikami. Na fotomontaži izbranega projekta vidimo, da v cerkvi kljub strehi raste trava. Če bo streha zaprta, bodo travo verjetno morali posebej zalivati. Neumnost na neumnost. V celoti torej skozi okno vržen davkoplačevalski denar! Upravljavec Žič je namreč knjižnica v Slovenskih Konjicah, ta pa v soboto zapre svoje prostore in čez nedeljo ni nihče več dosegljiv. Med vikendom zato ne bi smelo deževati, snežiti ali zmrzovati. Poleg tega se lahko vprašamo, kdo bo skrbel za delovanje in servisiranje zapletenega nepotrebnega zapiralnega mehanizma. Tak nesmisel ima v sicer ugodnejših klimatskih razmerah le še nova mošeja Hasana II. v maroški Casablanci, katere streha se v nasprotju z načrtovano žičko odpre in zapre v pičlih petih minutah, da se vernikom lahko prikažejo nebesa. Konservatorji predvideni poseg upravičujejo s tem, da je treba ministrski denar hitro porabiti in zato ni časa ne za javni natečaj ne za strokovno razpravo. So gluhi za vsakršno utemeljeno kritiko. Korupcija, klientelizem ali le bežna praksa našega spomeniškega varstva?
Po vsem povedanem bi bilo edino resnično zdravilo razpustitev Zavoda za varstvo kulturne dediščine, saj kot tak ne služi svojemu namenu, in ga na novo formirati s sposobnimi ljudmi, ki se zavedajo odgovornosti do naših kulturnih spomenikov in jih ne nameravajo spreminjati v Disneyland.
Dr. Damjan Prelovšek je slovenski umetnostni zgodovinar.
