Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Zakaj bi morali narodno zavedni Slovenci na letošnjih državnozborskih volitvah (22. marca) nujno izvoliti vse kandidate Slovenske demokratske stranke (SDS), ki jo vodi veliki osamosvojitveni domoljub in državnik Janez Janša.
Vprašanje pred letošnjimi državnozborskimi volitvami, ki si ga zastavljamo narodno zavedni Slovenci, je eno samo: “Bo po volitvah 22. marca 2026 v Sloveniji politična oblast še slovenska, ali pa bo samo multikulturna, morda kar za vedno?”
Že nekajkrat sem v svojih pismih medijem poudarila, da je za nadaljnji obstoj in demokratični razvoj samostojne Slovenije najbolj NUJEN obstoj dovolj velikega števila narodno zavednih Slovencev v sedanji Sloveniji. Da, vsaj dovolj veliko število narodno zavednih Slovencev potrebuje na letošnjih volitvah samostojna Slovenija, da bi bile izvoljene desnosredinske in bolj liberalne (ne pa že kar komunistične in jugonostalgične) stranke, torej takšne narodno zavedne stranke, ki bi po volitvah lahko sestavile pretežno desno sredinsko – narodno zavedno – vlado.
Razlika med preteklimi in prihodnjimi državnozborskimi volitvami je letos najbolj vidna v tem, da se praktično nobena stranka ne sklicuje več na slovenski narod, niti v pozitivnem niti v negativnem smislu. Od slovenskega naroda je torej ostala le majhna skupina Slovencev, morda le kakih štirideset odstotkov od celotnega prebivalstva na sončni strani Alp (ljudsko štetje z rubrikama o narodnosti in veri je prepovedano), kar pa ni več dovolj za slovensko Slovenijo, še kar veliko pa je za manjšo multikukturno državo EU. Zaradi tega je večina – “pametnih” levih strank pred letošnjim volitvami vse bolj naklonjena multikulturni Sloveniji, skoraj brez Slovencev, s čim večjim številom priseljencev z Balkana in ilegalnih migrantov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, po veri predvsem muslimanov, po rasi pa čim bolj temnopoltih, kar je najbolj cenjeno in spoštovano zlasti v levem vrhu EU v Bruslju. Tovrstna multikulturna prizadevanja politikov držav v EU bruseljska oblast tudi finančno – in s političnimi položaji v vrhu EU – bogato nagrajuje.
Večina Slovencev se zaveda svoje – skoraj gotovo – žalostne usode, skorajšnjega izumrtja, zato je med nami vse več političnega malodušja, skoraj obupa. Vse skupaj je že tako neverjetno absurdno, da se, kar zadeva narodno zavednost in z njo skladno politiko – navsezadnje – resnično verni slovenski in drugi katoliki v Sloveniji zelo približujejo komunistični multikulturni stranki Levica. Saj je Vatikan že skoraj ateističen, samo še nekakšna dobrodelna – karitativna – multinacionalna banka za pospeševanje multikulturnosti, predvsem pa (podobno kot Sorosove multinacionalne banke) za izbris vseh narodov v EU, seveda v korist višjega življenjskega standarda in več človekovih pravic v tretjem svetu. Niti malo pa Vatikan in dinastija Soros, podobni kot Bruselj, ne priznavata, da takšna – bolj ali manj komunistična – multikulturnost vodi države, ki so članice EU, v podobno civilizacijsko in kulturno stanje, kakršno je že dolgo značilno prav za najbolj zaostali del tretjega sveta. Zlasti pa je Evropa na Zahodu že povsem na kolenih, kar zadeva etično moralno in politično, kot tudi samoobrambno sposobnost oziroma enakopravno sodelovanje v mednarodni politiki, zlasti pa v dialogu z velesilami.
Zaradi vsega povedanega bom 22. marca vsekakor volila kandidata SDS, s predsednikom Janezom Janšo, ki še najbolj opozarja na nujnost obstoja slovenskega naroda (predvsem z izboljšano demografsko putiko, z večjimi zahtevami do ohranjanja slovenske kulture in s pametnejšo politiko sprejemanja ilegalnih migrantov, kot tudi z boljšo politiko izobraževanja in s tem vključevanja priseljencev v slovensko gospodarstvo, znanost in kulturo, kar bo izboljšalo odnose med Slovenci in priseljenci, predvsem pa ne bo škodovalo državi Sloveniji.
Poleg tega, da je pri narodno zavednih Slovencih malodušje najhujše po osamosvojitvi (1991), pa ga povečuje tudi levi del vrha EU, ki neprestano svari (menda zaradi velike nevarnosti nacionalizma v Evropi) že tako večinoma močno izumirajoče narode v Evropi, da izumirajo vse preveč počasi. Zaradi tega bi morali sprejeti še več ilegalnih (kakšnih pa?) migrantov iz tretjega sveta, predvsem muslimanov z Bližnjega vzhoda. In prav ta ukaz EU, da morajo narodi izginiti iz EU, ker njihov obstoj pomeni nacionalistično in rasistično grožnjo vsem priseljencem v EU, v Sloveniji predvsem z Balkana in Bližnjega vzhoda, je najlepša glasba za ušesa vseh skrajno levih strank v Sloveniji. Prav v ukazu EU, naj narodi izginejo, države v tej zvezi pa naj postanejo multikulturne, s čim večjim številom muslimanov in temnopoltih, so voda na mlin vsem levim – hudo, hudo jugonostalgičnim – strankam tudi v Sloveniji, ki bi se rade maščevale Janezu Janši, ki je bil obrambni minister v času osamosvojitvene vojne za samostojno in demokratično Slovenijo. Ker pa so v Sloveniji vse te skrajno leve (v bistvu jugoslovanske!) stranke prav zdaj na oblasti, hočejo vladati še neskončno dolgo, v resnici na vekomaj. Vse te stranke pa v resnici vodi tovariš Milan Kučan, zadnji pomembni predsednik centralnega komiteja komunistov v Jugoslaviji. Skrajno levi del vrha EU, ki je – žal – s svojo ideologijo marksistične multikulturnosti, legibitre in večinoma lažnega obveščanja o podnebnih spremembah – močno naklonjen slovenski komunistični politiki – ne le v levih strankah, tudi v “ljudski” in “krščanski”. Sami SDS je resnično nevarna stranka marksističnima multikulturnosti in globalizmu v EU, tudi v Evropski ljudski stranki, saj gospa predsednica Komisije EU, v svojem govoru na obali ob Blejskem jezeru, ob 30-letnici samostojnosti Slovenije, ni mogla prehvaliti tovariša Milana Kučana, gospoda Janeza Janše, takrat predsednika vlade in njenega gostitelja, pa ni niti omenila. Kot da ga med osamosvajanjem 1991 ni bilo v Sloveniji.
Najbolj nestrpna do slovenskih narodno zavednih strank, skoraj vseh desno sredinskih, je komunistična stranka Levica, ker se zavzema za multikulturno državo Slovenijo, še bolj pa za Slovenijo v kaki novi multikulturni balkanski zvezi, na primer za nekdanja jugoslovansko bratstvo in enotnost v – menda že nastajajoči – jugovzhodni regiji EU, s sedežem v Beogradu, kot nekoč – v obeh propadlih Jugoslavijah, v kraljevini in v “titovini” .
Seveda se maloštevilni Slovenci pod Alpami zavedamo svoje žalostne usode v morda skorajšnji multikulturni Sloveniji, ki nas bo morda zadela že letos po volitvah, če bodo predstavniki narodno zavednih Slovencev ponovno v opoziciji, v Bruslju pa bodo ploskali velikemu uspehu slovenskih levih politikov, zlasti dr. Robertu Golobu, in Asti Vrečko. Največja politična nevarnost, ki pred letošnjimi volitvami grozi Sloveniji – predvsem zaradi prenizkega števila Slovencev med vse več priseljenci z Balkana in z Bližnjega vzhoda – pa se imenuje komunistična stranka Levica. V nobenem primeru ne bi smela biti več v prihodnji – pa čeprav levi – vladni koaliciji. Če se bo to vendarle zgodilo, bo gotovo konec samostojne Slovenije. Tako ne bo več niti slovenske nacionalne države niti slovenskega naroda. Sicer pa, saj slovenskega naroda najverjetneje ni več že vse od konca prve svetovne vojne, ko smo Slovenci odšli v Jugoslavijo, povsem gotovo pa ga ni več – slovenskega naroda – vsaj od leta 1945. Zakaj? Ker so a uničili Titovi revolucionarni komunisti.
Kot je svetu in domu že dolgo znano, so po koncu druge svetovne vojne slovenski in jugoslovanski komunisti, pod vplivom in po ukazih Stalinove Sovjetske zveze
ko so vrh slovenske politične, kulturne in gospodarske elite komunisti pobili, zahrbtno izgnali čez zahodno mejo skozi točo krogel iz pušk jugoslovanske vojske in pozaprli (nato pa odvzeli vse državljanske pravice). let po osamosvojitvi 1991 ni več – še ena leva vlada s komunistično Levico bi pomenila popoln izbris tudi tistih Slovencev, ki smo se ohranili vsaj kot manjšinska skupnost, morda niti ne največja v državi. Žal v Sloveniji že dolgo ni dovoljeno “ljudsko štetje”, z rubrikama o narodnosti in verskem prepričanju prebivalstva v Sloveniji, ker bi se skoraj gotovo – črno na belem – pokazala resnica, da Slovencev praktično ni več dovolj za učinkovito delovanje državotvornega slovenskega naroda.
Da bi iz pepela ponovno vzdignili slovenski narod, moramo VSI zavedni Slovenci na volitvah glasovati za VSE kandidate SDS.
SDS MORA, MORA, MORA zmagati na volitvah 22. marca. Če se to ne bo zgodilo, Slovenija ne bo več slovenska, temveč samo še multikulturna država.
