Akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec se v Partizanih ne sprašuje, kam sodi stalinistična revolucija, ki so jo kot poveljujoči partizanskemu gibanju v Jugoslaviji izvedli jugoslovanski stalinisti. Naj ponudim model, ki ga je uporabil Walter Scheidel v svoji raziskavi o nasilnih poskusih človeške družbe, da bi zmanjšala razlike v bogastvu med ljudmi (The Great Leveler- Violence an the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-fist Century, 2018). Skozi zgodovino se pojavljajo štirje veliki izravnalni poskusi, Scheidel jih po štirih jezdecih apokalipse imenuje štirje jezdeci izenačevanja. Do izravnave pride samo po močnih nasilnih zlomih. Povzročijo jo: množična mobilizacija za vojskovanje, revolucionarne prekucije, propad držav in smrtonosne pandemije. Tako kot njihovi svetopisemski kolegi so tudi oni šli, da »vzamejo mir z zemlje« in »ubijajo z mečem, lakoto, smrtjo in zvermi na zemlji«. Včasih so delovali individualno, včasih pa so bili medsebojno usklajeni in so prinesli rezultate, ki se sodobnikom pogosto niso zdeli nič manj apokaliptični. Na stotine milijonov jih je umrlo. In ko se je prah polegel, se je vrzel med tistimi, ki jih nimajo, in tistimi, ki nimajo, včasih močno zmanjšala.
Človeštvo je v 20. stoletju doživelo dve svetovni in množico lokalnih vojn, val komunističnih revolucij, propade cesarstev in kolonialnih imperijev, pandemijo. Najbolj agresivni pri izenačevanju so bili komunisti. V svoji napadalnosti niso povzročili nič manj smrti kot vojne in pandemija. Pa vendar tudi v 20. stoletju jezdeci enakosti niso uspeli. Leta 2015 si je najbogatejših 62 zemljanov lastilo toliko zasebnega premoženja kot revnejša polovica človeštva – več kot tri in pol milijarde ljudi. Najbogatejši odstotek svetovnih gospodinjstev poseduje več kot polovico svetovnega bogastva. Pri tem nacionalno in kapitalistično komunistična Kitajska v neenakosti neverjetno napreduje …
Pirjevec se stroškom stalinističnega izenačevanje ne posveča. Le površno jih tu pa tam omeni.
Pa bi jih moral, saj počasi prihajajo na dan, v javni spomin.
Veliki teror v Jugoslaviji je dosegel vrh z industrijsko smrtjo po drugi svetovni vojni.
Milan Grol, opozicijski politik, je, ko je leta 1945 prišel v Jugoslavijo, zgrožen zapisal: »To ni država, to je klavnica.« Pirjevec je za Srbijo napisal, da so od prevzema oblasti jeseni 1944 do konca tega leta stalinisti postrelili okoli 30.000 oseb. Toda če bi bral dela Srđana Cvetkovića, bi lahko v miru napisal, da je »osvoboditev« v Srbiji vzela življenje verjetno več kot 70.000 ljudem.
Za Jugoslavijo je že dolgo znana ocena Michaela Portmanna o 180.000 žrtvah titoističnega terorja po »osvoboditvi« (Communist Retaliation And Persecution on Yugoslav Territory During and After WWII (1943–1950), v Tokovi istorije 1-2/2004):
|
obdobje |
kraj |
skupine žrtev |
smrtnih žrtev |
|
1943-1945 |
Dalmacija, Istra, obala |
italijanski uradniki, vojaki, civilisti, nemški vojaki, politični nasprotniki |
10.000 |
|
Jesen 1944 |
Beograd |
srbski politični nasprotniki in kolaborantje |
10.000 |
|
Jesen 1944 |
Srbija in Vojvodina |
srbski politični nasprotniki in kolaborantje |
10.000 |
|
Po jeseni 1944 |
Vojvodina |
madžarski uradniki in civilisti |
5.000 |
|
Od jeseni 1944 do 1948 |
Banat, Bačka, Baranja, Sremska Slavonija, Slovenija |
jugoslovansko nemško civilno prebivalstvo |
50.000 |
|
Od januarja do marca 1945 |
Kosovo |
albanski vojaki, oficirji in civilisti |
2.000 |
|
Od maja do avgusta 1945 |
Slovenija, severna hrvaška, Slavonija, Dalmacija, Istra, Bosna, Vojvodina |
ustaši, domobranci, nemški vojni ujetniki, slovenski, hrvaški, bosanski in srbski civilisti |
80.000 |
|
Maja 1945 |
Bosna |
četniki |
10.000 |
|
Od maja 1945 do 1948 |
Jugoslavija |
kolaborantje in “sovražniki ljudstva”, “politični nasprotniki”, “agenti” in “vohuni” |
3.000 |
|
Skupaj |
180.000 |
Knjigovodstvo povojnega množičnega umora v Sloveniji je v popisu žrtev Inštituta za novejšo zgodovino, v katalogu Mitje Ferenca (Prikrito in očem zakrito, 2005), v štirih Poročila Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč … Teh del se Pirjevec in tovariši izogibajo kot hudič križa.
Prebivalcev Slovenije je bilo po vojni umorjenih več kot 15.000. En odstotek prebivalstva, večina v prvih dneh junija 1945.
In še 218 oseb, ki so jih do leta 1950 na smrt obsodila sodišča in so jih potem usmrtili. Cvetković opozori, da so v kraljevini Jugoslaviji od 1922 – 1937 izvršili 298 smrtnih kazni, v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji pa od 1944 – 1951 pa 1627 (Između srpa i čekića – represija u Srbiji 1944 – 1953, 2006). Mnoge med njimi v zrežiranih sodnih procesih. In neznano število umorjenih na meji, pa tudi v domovini ugrabljenih in izginulih.
Kakorkoli obračamo, je možno domnevati, da je bilo po »osvoboditvi« umorjenih več kot 200.000 državljanov Jugoslavije.
|
Umorjeni po “osvoboditvi” |
Število žrtev |
|
Hrvaška in Bosna in Hercegovina |
<> 90.000 |
|
Srbija |
<> 80.000 |
|
Slovenija |
> 15.000 |
|
Črna gora |
> 5.000 |
|
Skupaj |
<> 200.000 |
K temu je treba prišteti še več deset tisoč nemških vojnih ujetnikov, ki so umrli ali bili umorjeni v Jugoslaviji v nekaj letih po 2.svetovni vojni.
V svoji zadnji knjigi je Cvetković z Nemanjo Devićem predstavil dokumente o množičnih umorih v Srbiji (Ozna – represija komunističkog režima u Srbiji 1944 – 1946, dokumenti, 2019). Tam je ohranjena dokumentacija, ki je za Slovenijo verjetno uničena. Gre pa za enovit proces terorja v stalinistični Jugoslaviji. In kakor ekshumacije in drugi arheološke raziskave v Sloveniji odkrivajo resnico o velikem titoističnem terorju tudi za Srbijo, tako srbski dokumenti odkrivajo, kako je bilo tudi v Sloveniji. Žrtve so bile popisane, storilci so prostodušno navajali svojo storilnost.
General Jefto Šašič, ki je po Titovem nalogu nadziral umore tudi v Sloveniji, opisuje, kako je po zasedbi Beograda prišel h komunistom v Zemun. Poročali so mu, da so postrelili že 57 ljudi, dal je ukaz, naj jih ustrelijo še 187. V Sloveniji sta o tej poveljniški odgovornosti pisala Zdenko Zavadlav in Albert Svetina, Mitja Ribičič in Bojan Polak sta raje lagala pred parlamentarno komisijo …
Beremo, kako so se boljševizirali komunisti. Novembra 1944 so v velikooraškem okrožju zapisali: »Kdor ne more ubiti sovražnika, ta ne more biti komunist.«, 22. decembra 1944 pa: »Če pa bi jih poslali v Beograd, bi jih tam lahko še osvobodili.« Ali ni tako, kot bi brali Kidričeve in Kardeljeve pozive k terorju, čiščenju?
Dokumenti odkrivajo pretresljive hudičeve podrobnosti. Tako umorijo še ženo, ki se je zgražala (»pravila galamu«) nad umorom moža in sina, pa človeka, ki je svojega psa klical Tito … Ko je bil v noči s 3. na 4.oktober 1944 v Vršcu umorjen sovjetski oficir, so 14.oktobra objavili, da so ga maščevali tako, da je bilo »streljano 100 Nemaca fašista na mestu zločina« – dejansko pa so ustrelili od 136 do 144 pripadnikov nemške manjšine in jih zagrebli »na lokaciji Šinteraj«.
Cvetković povzema značilnosti velikega terorja:
1.Sistematičen in enoten scenarij likvidacij.
2.Zraslost Ozne in partije v postopkih likvidacij.
3.Največje število likvidiranih v Evropi v deležu prebivalstva.
4.Natančna evidenca partijsko-državnih organov.
5.Jasni ideološki motivi v mnogih primerih.
6.Jasni ukazi z vrhov države in partije.
7.Zloraba antifašizma: skupaj s krivci sodijo/streljajo nasprotnike revolucije.
8.Represivni aparat je pri preganjanju pozoren na nacionalne, verske in druge simetrije.
9.Množične likvidacije trajajo od septembra 1944 do srede februarja 1945.
10.Število likvidiranih je pogosto odvisno od krajevnih razmer in značaja oznovcev.
Ta ocena ni daleč od tiste, ki sem jo že večkrat objavil. Da gre pri teh množičnih umorih za vojne zločine in zločine proti človeštvu, ki so primerljivi z najhujšimi oblikami industrijske smrti v komunizmu in nacionalsocializmu. So najhujši mirnodobni zločin v zgodovini na ozemlju R Slovenije. So najhujši zločin v Evropi po drugi svetovni vojni. So najhujši bratomorni zločin v slovenski zgodovini …
Pirjevec vsega navedenega ali ne pozna ali se njemu neljubim dejstvom raje izogne ali pa kar oboje. Tako nevednost kot ignoranca sta mlinski kamen sramote, ki ga je obesil za vrat sebi in Partizanom. Še posebej pa ne zmore dialoga – nemec v hosti …
Veliki teror pa se je nadaljeval tudi po množični moriji. S partizani na čelu.
Dr. Jože Dežman
Naslednji teden o Pirjevčevi policijski državi
