Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
V tej državi se na moralo najglasneje sklicujejo prav tisti, ki z njo nimajo skoraj nič skupnega.
Pridigajo o poštenju, medtem ko si polnijo žepe. Pridigajo o vrednotah, medtem ko za zaprtimi vrati sklepajo posle, ki služijo njim in njihovim omrežjem. Najglasnejši pridigarji poštenja so tisti, ki so poštenje spremenili v prazno besedo. Govorijo o vrednotah, medtem ko v praksi živijo ravno nasprotno. Njihova morala je selektivna: velja za druge, nikoli za njih same. Za državljane pravila, za njih privilegiji. Za narod odrekanje, za njih dostop do državne blagajne.
Ta razkorak med besedami in dejanji ni več le hinavščina, postal je sistem.
Ko pogledamo konkretne poteze, kot so bile reforme, hitro postane jasno, komu so v resnici namenjene.
Ne ljudem, ne javnemu dobremu, ampak izbranim. Tistim, ki so “naši”. Tistim, ki sodijo v krog prvorazrednih. Za njih veljajo posebna pravila, posebne priložnosti in posebna zaščita. Za ostale pa ostanejo le pridige o morali, potrpežljivosti, solidarnosti in ponižnosti.
Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se ta vzorec ne konča pri politiki. Razlezel se je v institucije, ki bi morale biti temelj pravičnosti in neodvisnosti. Namesto strokovnosti gledamo lojalnost. Namesto integritete poslušnost. In ko pride do razkritij, ko nekdo pokaže, kaj se v resnici dogaja, se ne išče odgovornosti za dejanja, ampak krivca za razkritje. Ne kdo je kradel, ampak kdo si je drznil povedati in kraje razkriti
In potem ironija: isti ljudje, ki govorijo o morali, mobilizirajo množice v bran svojim interesom. Velika gesla, vse to naj bi predstavljalo boj za pravičnost, v resnici pa pogosto služi kot ščit za ohranjanje privilegijev. Potem pa še predstava za javnost: protesti, slogani, moralna zgražanja. Vedno isti vzorec. Ko je treba zaščititi privilegije, se nenadoma najde “ljudska energija”. Kolesarji, sindikalisti, glasni aktivisti in vsi pripravljeni braniti system. Ironija!
Resnica je preprosta in neprijetna: poštenje ne potrebuje velikih besed. Ne potrebuje odrov, mikrofonov in dramatičnih nastopov. Poštenje se pokaže v dejanjih, v odgovornosti, v pripravljenosti sprejeti posledice.
Kdor o morali govori najglasneje, jo pogosto najmanj živi.
Spoštovana predsednica, poštenje se dokazuje z dejanji, ne z govori.
Sistem, ki ščiti svoje namesto resnice, ni pravičen, ne glede na to, kako se predstavlja.
In predvsem: Predsednica, morala, ki obstaja le na jeziku, ni morala, je orodje.
Na koncu še vprašanje: koliko časa bomo še poslušali pridige tistih, ki bi morali najprej sebe pogledati v ogledalo?
