Piše: P.J.
Danes je v Knjigarni in knjižnici podjetja Nova Obzorja (Linhartova ulica 13, Ljubljana) potekal pogovorni večer o knjigi Svetozarja Gučka – Zareta »Uporni krti«. O tej knjigi smo se pogovarjali z njegovim sinom Alešem Gučkom. Pogovor je potekal v okviru Demokracija Magazin Toura oziroma Vseslovenske turneje Založbe Nova Obzorja. Vodil ga je namestnik urednika Demokracije Metod Berlec.
Knjiga Svetozarja Gučka (1919-2010) Uporni krti so spomini na nemški koncentracijski taborišči Dachau in Leitmeritz (danes Litoměřice na Češkem). Knjigo očetovih spominov je predstavil sin Aleš Guček, ki je njegove zapiske pretipkal in jih izdal pri založbi Nova obzorja. Ljubljančan Svetozar Guček je namreč preživel dve taborišči in napisal spomine. Njegovo delo je zanimivo zaradi neverjetne organizacije slovenskih taboriščnikov, saj so pripravili številne sabotaže. Knjiga razkriva neverjetno iznajdljivost taboriščnikov, kako so reševali svoje bolne sojetnike, ki bi sicer končali v krematoriju. Gučkova pripoved se izogiba poveličevanju zgodb iz taborišč. Številne fotografije in taboriščne tarok karte Borisa Kobeta pa dopolnjujejo pisano besedo.
»Pravljičarstvo koncentracijskih taboriščih nima mesta v očetovih spominih,« pove Guček, saj se je potrebno spominjati dogodkov, da se le-ti ne ponovijo. »Oče je doživel dvakrat žico, oziroma trikrat. Prva je bila v okupirani Ljubljani s strani Italije, druga v koncentracijskem taborišču. Žica, ki je bila pod električnim tokom v taborišču, je bila hujša. Beseda žica ga ni motila, nasprotno, jezen je bil,« je v pogovoru povedal Aleš Guček ter dodal, da so Pot ob žici kasneje preimenovali v tek Pot spomina in tovarištva: »Oče je dejal, da tukaj ni bilo nikakršnega tovarištva, Italijani in Nemci so bili. Žica pa jim ni prinesla nobenih lepih spominov.«
Slovenskim taboriščnikom niso postavili obeležja, zaradi česar je bil oče Aleša Gučka zelo besen, predvsem na Zvezo borcev.
V pogovoru je Guček razkril tudi ozadje dogajanja zloglasnih zmontiranih Dachauskih procesov (1947-1949) in preganjalcev nedolžnih: »Vsi so morali biti pod vplivom mamil, da so tako govorili.«
V nadaljevanju pogovora smo izvedeli tudi veliko zanimivega o življenjski poti Aleša Gučka, med drugim tudi o tem, kako »dober« je bil minister za okolje Pavle Gantar: »Naveličal sem se pravljic.« Sam je sicer prepričan, da je za državo najbolj pomembno je ministrstvo za pravosodje, sledi ministrstvo za finance, potem pa pride ministrstvo za okolje in prostor.
Guček, ki je bil sam vpet v vrhunsko smučarijo, spomni na dejstvo, da je FIS o zdaj že pokojnem Janezu Kocijančiču zapisal: Rad smuča in igra tenis.
Za konec sta pokomentirala prihajajoče državnozborske volitve in nove obraze: »To je vse skupaj smešno. Programa nimajo. Skratka katastrofično. Več novih obrazov bo, več glasov se bo porazdelilo.«
Aleš Guček se je rodil leta 1944 v Ljubljani. Je diplomirani arhitekt, nekdanji vrhunski smučar in učitelj smučanja. V svojem poklicu je bil urbanist in projektant visokih objektov. S slovenskim podjetjem je bil svetovalni inženir Afriške banke za razvoj, Kuvajtskega ministrstva za javna dela in Severnojemenskega za stanovanjsko gradnjo. Bil je vodja razvoja v Petrolu Zemeljski plin. Svoje delo je končal kot direktor Razvoja in prodaje v gradbenem podjetju.
(Vabljeni tudi na spletno stran www.vseknjige.si. Knjige naše založbe Nova Obzorja lahko naročite na [email protected] ali na 01 24 47 200.)
Posnetek pogovora si lahko ogledate spodaj:
