Zaradi populističnih ukrepov in “lepotnega tekmovanja” politike v všečnosti se je zaprlo okno priložnosti, da Slovenija z ustreznimi ukrepi omogoči ohranitev javnega pokojninskega modela brez bolečih ukrepov in družbenih trenj, je ob izidu strokovne publikacije Združenja Manager Pogled 2020 opozoril nekdanji finančni minister Dušan Mramor.
Mramor, sicer profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, je ob nedavnem dogodku, ki ga organiziral časnik Delo, spomnil, da sta s kolegom Jožetom Sambtom lani predlagala rešitve za perečo problematiko staranja prebivalstva v Sloveniji, s katerimi bi lahko na način, ki ne bo terjal velikih rezov v pravice in družbenih konfliktov, do leta 2050 dosegli vsaj ohranitev trenutnega obsega javnega pokojninskega sistema.
Z analizo sta namreč ugotovila, da bodo potrebne zelo visoke stopnje rasti produktivnosti za ohranitev iste ravni javne pokojninske porabe v BDP. Stopnje rasti bi morale dosegati celo 10 odstotkov oz. biti v povprečju do leta 2050 pri 7,3 odstotka, kar je daleč od realnosti. Od leta 2000 do leta 2018 je bila rast produktivnosti v Sloveniji, delno tudi zaradi kriznih let, povprečno le 1,7-odstotna.
Predlagala sta ukrepe za večji izkoristek neizkoriščenih virov v Sloveniji, večjo učinkovitost izrabe obstoječih virov in za uskladitev pokojninskega sistema z javnofinančnimi zmožnostmi.
Ti ukrepi naj bi v večji meri aktivirali starejšo delovno silo, kjer je Slovenija med slabšimi v EU, in omogočili prejšnji prihod mladih na trg dela. Predlagala sta tudi ukrepe za dvig produktivnosti, kjer Slovenija za povprečjem EU zaostaja za nekaj manj kot 20 odstotnih točk. Kot enega od ukrepov sta predlagala tudi zaostajanje rasti plač za produktivnostjo za eno odstotno točko v določenem obdobju.
Če se vse to naredi, sta izračunala, da bi bila potrebna rast produktivnosti za ohranitev sedanje obsega pokojninskega sistema več kot pol nižja. Ob tem bi lahko spremenili tudi formulo indeksacije pokojnin, kar bi vse skupaj še dodatno olajšalo, je spomnil Mramor.
Zato so v Združenju Manager predlagali razvojni dogovor za dvig produktivnosti z ukrepi, ki bi jih izvedli delodajalci, delojemalci in država. Mramor je bil lani prepričan, da se ob dobrih gospodarskih razmerah odpira okno priložnosti, da se Slovenija neboleče spopade z demografskimi izzivi.
“Vsi so bili deklarativno za, a zgodilo se ni nič,” je obžaloval Mramor. Letos zato ni več tako optimističen kot lani. V analize sta s Sambtom vključila še nekatera nova dejstva na podlagi političnih odločitev v zadnjem letu.
Zgodile se niso nobene predlagane olajšave za podaljšanje delovne dobe, ukrepi za prejšnjo aktivacijo mladih in povečanje privlačnosti dela. Razmere so se v enem letu z izjemno nekaterih redkih svetlih izjem zelo poslabšale, je bil kritičen.
Pri ukrepih za rast produktivnosti prav tako večinoma brez ni bilo sprememb, prišlo je celo do poslabšanja pri sredstvih za infrastrukturo oz. investicije v proračunu.
Pri predlaganih ukrepih za izboljšanje izrabe obstoječih virov je bila zgodba po Mramorjevih besedah enaka, prišlo je do poslabšanja glede politične stabilnosti in korporativnega upravljanja oz. upravljanja državnih naložb, nobenih sprememb ni bilo pri regulaciji in administrativnih bremenih.
Populistični ukrepi so pripeljali do tega, da se delo ne izplača, da javnofinančni izdatki niso usmerjeni v prave namene, da ni ustreznih ukrepov za rast produktivnosti, je povzel Mramor.
Zaradi tega se je zahtevana povprečna rast produktivnosti do leta 2050 za ohranitev obstoječega pokojninskega sistema povečala s 7,3 odstotka na blizu deset odstotkov. To je nemogoče in spremembe brez manjšanja pravic ne bodo mogoče, je bil pesimističen nekdanji finančni minister.
“Lepotno tekmovanje političnih strank je zaprlo okno priložnosti za neboleče ukrepe,” je bil kritičen in sklenil, da brez večjega konflikta ni več mogoče rešiti problema.
