Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,51-58): Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal žívi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«
Téma iz prejšnjih nedelj se nadaljuje. Če se spomnite, Jezus še naprej poslušalcem govori o tem, da je on sam kruh, ki je prišel iz nebes. Sam sebe razglaša za hrano. Če se vživimo v vlogo tedanjih poslušalcev, je takšno govorjenje najmanj bizarno, če ne celo škandalozno. Marsikdo bi pomislil na kanibalizem. Vendar Jezus govori resnico: sam sebe daruje za hrano. Ne pove sicer tukaj, da bo njegovo telo darovano na križu kot edinstvenem oltarju.
Vendar tu naredi še korak naprej, ker omenja dve prehrambeni stvarnosti: kruh (ἄρτος – artos) in meso (σάρξ – sarx). Kruh pomeni izvirno hrano, beseda “meso” v tem pomenu nakazuje živo bitje oziroma telo. Morda se bo kdo spomnil, da je Janez Krstnik razglasil Jezusa za “božje jagnje”. Gre za namig na darovano jagnje na veliko noč (pasha), ko so Izraelci v Egiptu uživali jagnje, z njegovo krvjo pa so zaznamovali podboje vrat v njihove domove in ostali živi. Če so v starozaveznih časih simbolno prelagali na grešnega kozla vse svoje grehe in ga poslali v puščavo, je sedaj Jezus brezmadežno jagnje, ki jemlje nase grehe vseh drugih.
Več TUKAJ.
