Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26-34): Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
Da je Jezus pri svojem poučevanju v času javnega delovanja uporabljal prilike, nam je verjetno že znano. No, naj nas beseda ne zavede: tu ne gre za “priložnost”, ampak za “prispodobo”. Jezus oznanja Božje kraljestvo, ga predstavlja, ljudem ga skuša približati. To počne v judovskem verskem in kulturnem okolju, kjer so ljudje dojemljivi za takšen način. Uporablja podobo, neko zgodbo, iz katere je mogoče potegniti nauk. Poslušalec dobi priložnost, da preko vsakdanjih opravkov, ki jih dobro razume, začne razumevati tudi delovanje Božjega kraljestva. Seveda prilike niso bile vedno razumljive vsem, a svojim učencem je Jezus prilike razlagal posebej (in nekaj teh razlag najdemo v evangelijih, denimo glede prilike o sejalcu). Jezus tako poudari, kako sta stvarjenje in odrešenje dejansko tesno povezana, imata isti izvir. Bog se tako tudi preko prilik približa človeku in mu konkretno spregovori.
Evangelist Marko nam tokrat servira dve od Jezusovih prilik: o žitnem semenu ter o gorčičnem semenu. Marsikdo bi tu skomignil z rameni, češ kdo se danes še spozna na kmetijstvo. Toda to je danes še vedno primerni pridelovalec hrane. Žito predstavlja osnovo za kruh in Jezus tu naredi zanimivo primerjavo z Božjim kraljestvom. Kmet vrže seme v zemljo, vendar seme vzklije in začne rasti tako, da še sami ne vemo, kako. Vse to je skrivnost. Spominja na Adamovo spanje, ko je Bog ustvaril družico – Evo. Adam v spanju ne ve, kaj se dogaja. Vendar Bog deluje kljub temu. Božje delovanje je za nas skrivnost, zato je pomembno, da Bogu zaupamo, da dela prav. Mi mu seveda damo samo skromen delež svoje narave, tako kot je deček dal Jezusu pet hlebov in dve ribi, da je Jezus to pomnožil in nahranil dvanajst tisoč ljudi. Tako kot žito raste tudi Božje kraljestvo, nazadnje pa pride čas žetve in tako bo ob koncu sveta. Sv. Janez Krstnik – njegov glavni praznik bomo obhajali naslednji ponedeljek – je sam govoril ljudem o tem, da bo Mesija, ko bo prišel, “svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem”. (Mt 3, 17)
