Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-38): Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Zanimivo, da v tem evangelijskem odlomku praktično ne najdemo vsaj majhnega namiga na to, da ga beremo prav na zahvalno nedeljo. Že beseda “evharistija” nas more spomniti na zahvalo. In v resnici je hvaležnost nekaj, na kar pozabljamo. Hvaležnost odpira nove in nove Božje darove, nasproti pa nehvaležnost zapira vrata zanje. In če moramo biti Bogu za kaj hvaležni, je to najprej dar večnega življenja. In dar vstajenja telesa po telesni smrti. Naj se sliši še tako čudno, je to dejansko jedro odrešenjske obljube: nebesa niso nek brezobličen prostor, gre za konkretno stvarnost, ki bo presegala dandanašnjo našo ranljivo naravo. Jezus je namreč na dan svojega vstajenja svoje učence obiskal s poveličanim telesom (celo jedel je z njimi!) in s poveličanimi ranami. Ni prišel kot prikazen ali zgolj kot čisti duh. Imel je telo, kot ga bomo imeli mi ob vstajenju poslednji dan. Le da bo to telo drugačno, nič več zaznamovano s trpljenjem, ranljivostjo in bolezenskimi stanji.
Več preberite TUKAJ
