Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“Ko se Milan Brglez obleče v simbol totalitarnosti, nato pa pozira ob liku utemeljitelja totalitarnega komunizma Karlu Marxu,” se je na Brglezovo zavajanje in sramotenje političnih tekmecev odzval Janša.
Iskreno dvomimo, da je skupni predsedniški kandidat Svobode in SD Milan Brglez nekdo, ki je zmožen zakrpati politične in ideološke razpoke ter med seboj povezati pretežni del volilnega telesa, kot je to uspelo Borutu Pahorju. Brglez je odločitev za kandidaturo pojasnjeval s tem, da namerava presegati “razprtije”. Dodal je, da mora biti “predsednik republike oseba, ki prebivalke in prebivalce Slovenije povezuje, ki (jih) posluša, sliši in vstopa v dialog (še zlasti s tistimi, ki mislijo drugače).” (Več tukaj.) Zdi se, da ni mož beseda. Pri nagovorih prej spominja na “političnega klopotca”, ki se ravna po trenutnem “vremenu”. Žal. Ko je treba, je glasen in zagovarja popularne vrednote, že čez “pet minut pa ploščo obrne.”
Sicer pa naj vsak sam presodi, ali njegova sledeča izjava kaže na željo po “povezovanju”. Pravi namreč: “Na soočenju na RTV Slovenija sem spomnil, da smo pred parlamentarnimi volitvami imeli sistem, ki je kazal nastavke avtoritarnosti. Sploh v načinu, kako je obravnaval protestnike, STA, RTV … In ljudje so temu 24. aprila rekli ne.” Zdi se, da potiskanje dela politike v mračno sredino 20. stoletja, ni stremljenje k vrednotam, ki jih sam zagovarja. Zadeva bolj spominja na tisti rek: “Najprej diskreditacija …”. Malce zaudarja po breznih, rudniških jaških in po Korenčanovi klavnici iz Brglezu domačega Logatca. To Brglezu in sodelavcem simbolično izvrstno uspeva: najprej moralna/orkestrirana medijska degradacija, zatem pa “odstrel” vseh neželenih kadrov, tudi takšnih, ki neposredno niso nepovezani z Janezom Janšo.
Dvolični predsedniški kandidat Milan Brglez kaže jasne “nastavke avtoritarnosti”: pozira ob kipu osrednjega komunističnega ideologa Karla Marxa in nosi majico krvoloka Che Guevare. (Foto: Twitter)
Sledi postopno prisvajanje državnega premoženja (denimo energetike). Politični analitik Mitja Iršič komentira: “Nastavki totalitarnosti so zame klanjanje komunističnim klavcem. Pa fašistično zmerjanje političnih nasprotnikov z ‘mračnimi silami’. Pa politični programi, ki predvidevajo popolno nacionalizacijo vsega zasebnega premoženja.” Spominja na taktiko, ki se je že od samega začetka poslužuje najbolj zločinski sistem v zgodovini in ki še dandanes “brsti” na Kubi, v Venezueli, na Kitajskem, v Severni Koreji itd. Brglez pa je njegov brezsramen sponzor, očitno brez sočutja do žrtev! Spomnimo na ponosno razkazovanje majice s Che Guevaro, pa na poziranje ob kipu Karla Marxa.
Brglez iz koristoljubja ni bil zmožen niti obsodbe fašizma?!
Sicer pa Berglez ni zmožen niti odločne obsodbe fašizma. Vse skupaj ostaja na ravni insinuacij in “nalepkanja” političnih oponentov ipd. Spomnimo, da iz svoje preračunljivosti (??) ni podprl evropske resolucije o obsodbi fašizma. Tukaj. Je nedosleden. Lahko od takšnega državnika pričakujemo jasna stališča in odločnost, če že ni zmožen presegati političnih delitev? Bo v družbo vnašal še več zmede? Kaj nas čaka v primeru vojne ali naravne kataklizme (ujme)? Ob finančni/tehnični podhranjenosti vojske bi imeli še“političnega nevretenčarja” za vrhovnega šefa oboroženih sil?
Nataša Pirc Musar ob Štefki in Milanu Kučanu s torbico Dior, ki stane več kot 5 tisoč evrov (Foto: Instagram)
Bomo dopustili, da v izrednih razmerah vso politično pobudo prevzamejo policisti in gasilci? Kako lahko potemtakem sploh razumemo Brglezovo kandidaturo, če pa dejansko ni pripravljen “služiti ljudem”? Gre zgolj za želen epilog lastne politične kariere in ga skrbi predvsem “lastna zadnja plat”, ne pa tudi dobro naroda in države? Ali pa želi resnično “služiti”, le da to presega njegove zmožnosti in je neiskren do samega sebe? Le kdo bi vedel. Je pa njegovo neprimernost prepoznal tudi bivši partijski šef Milan Kučan, ki je vnovič podprl Natašo Pirc Musar.
Zaskrbljujoče: sodobne demokratične procese še vedno “krmarijo” razni “partijski fosili”
Po svoje je kar tragično, da današnjo politiko še vedno soustvarjajo razni bivši partijski šefi in druge “svinčenodobne usedline”, tipa Danilo Türk. Spomnimo, kako nas je slednji po revolucionarno razdelil na kasti prvo- in drugorazrednih. In ne pozabimo, da je bil prav Kučan tisti, ki je znanilce političnih in družbenih sprememb že v 80. letih ožigosal s “fašisti”. Tukaj. Bil je velik vzornik za svoje naslednike, tudi razne Brgleze. Dandanes to počne Vladimir Putin. Vse za diskreditacijo žrtve, za moralno upravičenje izrojenih geopolitičnih/političnih apetitov, za ohranitev pozicij in privilegijev …
