Piše: Margarita Maria Dolinar
Ko se je zgodila ekshumacija umorjenih iz Jame pod Macesnovo gorico, ni bilo dvoma, da gre za slovenski grob ali, bolje rečeno, za slovensko morišče.
Najdene svetinjice brezjanske Matere Božje in rožni venci nam povedo, da so bili na tem kraju usmrčeni verni Slovenci.
Vsaka žrtev šteje pred Bogom, v naši sedanjosti pa so umorjeni z imenom in priimkom priče zgodovinskega spomina, ki je neizbežen.
Kot civilizirani državljani in potomci naroda smo dolžni sprejeti, razčistiti, prepoznati in končno priznati genocid, ki se je zgodil nad njimi, zato naj bo ta triptih v spomin in opomin kot tudi v pomoč pri razumevanju in odkrivanju resnice.
To je naša resnica! To je resnica o morišču pod Macesnovo gorico!
Ko sem videla posnetke, fotografije odkrivanja in samih žrtev, so nastale prve skice v črno-belem, nato je sledila kompozicija celotnega triptiha, potem pa še natančnejše komponiranje vsakega dela posebej.
Poleg nastopajočih človeških podob govorijo tudi močne barve, saj uprizarjajo krut in resničen dogodek, barvni odtenki pa, kot da bi glasno kričali svojo bolečino, ki je skoraj otipljiva.
Pretresena nad trpljenjem žrtev v rovu sv. Barbare v Hudi jami sem naslikala Slovensko Guernico. Čeprav sta si bolečina in usoda žrtev podobni, je sporočilo Hude jame brezizhodno zaradi pregrad, kjer ni bilo niti kančka svetlobe, popolna tema in dušenje, zato tudi črnina, ki je ovijala celotno sliko. Le kelih oznanja rešitev duš. Triptih pod Macesnovo gorico je bolj odrešenjski.
Zadnja pot
Kaj pomeni Zadnja pot? Je slovo od tega sveta, zadnji spomin na mater, na dekle, na dom.
Upodobitev gozda, ki je priča tej naši tragediji, hkrati pa sama narava sočustvuje z žrtvami, nas bo vedno spominjala in opozarjala, da se je tukaj zgodilo nekaj strašnega.
Svetloba pove tudi čas smrti, zločina, v pomladi.
Drevesa v surrealističnem ritmu in dvojna svetloba pričajo o žalosti. V ozadju pa sončni in lunin sij nakazujeta neusmiljenost zločina, obenem ob njiju slutimo hostijo, zadnjo hostijo.
Okrogli obrisi prikazujejo množico žrtev na tej zadnji poti, spodaj pa so obrazi pred končnim izdihom,
objemom in sprejemom te zemlje.
Molk
Druga postaja triptiha je Molk. Jamo sem spremenila v katedralo z vitraji, v kateri naj krivično umorjeni prejmejo blagoslov. Nazadnje iz okostij plapolajo beli prozorni trakovi, ki se prikazujejo kot njihove duše na poti k Bogu, večnemu miru.
Del Molka so naboji iz ene od samic zaporov, ki nam prikazujejo nenehno streljanje brez sodbe v mirnem času, po končani vojni.
Gloria
Gloria, tretji del triptiha, je odrešenjski del. To je njihova in naša molitev, njihovo odrešenje in hkrati odrešenje slovenskega naroda.
Drevo sprejema Božjo svetlobo in se dinamično giblje navzgor. V spodnjem delu skoraj ni okostja, ker ni več bolečine, drobni kamenčki uprizarjajo duše, zmago nad smrtjo.
Kelih (po navdihu Plečnikovega keliha), ki je že naslikan kot rešitev tudi v Slovenski Guernici, je simbol prestale bolečine.
Triptih je naslikan z akrilnimi barvami, dodani so zlati lističi, zlati akril, kolaž s tulci.
Želim in upam, da bo ta triptih oz. poklon našim žrtvam prispeval k spoznanju pri potrebi enotnosti slovenskega naroda, kjer, ne glede na ideologijo, vsaka žrtev šteje.
