Lucija Šikovec Ušaj je pravnica, mati in ljubiteljica gora ter psov. Njeno življenjsko vodilo je, da dela pošteno in tako, da se svojih dejanj ne sramuje. Več nam je zaupala v pogovoru.
Po izobrazbi ste pravnica in vodite lastno odvetniško pisarno. S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na vas?
V dolgem času, ko opravljam odvetništvo, sem se srečala verjetno z vsemi problemi, ki jih imajo ljudje v času svojega življenja. Na odvetnike, vsaj name, se ljudje obračajo tudi z zadevami, ki včasih nimalj neposredne povezave s pravom. Verjetno smo si tudi pri opravljanju poklica različni. Eni smo pripravljeni prisluhniti čisto osebnim težavam, drugi manj. Lahko rečem, da ljudi izjemno dobro poznam, žal pa se oglašajo le takrat ko so v takšni ali drugačni stiski. Z možem, ki je arhitekt, se dostikrat pošaliva, da k njemu prihajajo srečni ljudje, polni načrtov za prihodnost, k meni pa nesrečni ljudje, ki potrebujejo pomoč in razumevanje.
Ali po vašem mnenju v Sloveniji deluje pravna država?
Kar se tiče pravne države lahko podam oceno, da je idelaizem, s katerim sem takrat še v Jugoslaviji začela opravljati svoj poklic, vztrajno kopnel. Zaupanja v delo sodišča nimam niti sama in ga ne morem dajati ljudem, če sem iskrena. Sodišča delujejo na formalističen način, kjer ni važno ali bo sodba vsaj približno dosegala standard pravične sodbe, temveč po čimhitrejši poti zaključiti postopke iz nekih iracionalnih razlogov. Sedaj npr. zahtevajo, da v tožbi pri imenu stranke navedeš tudi EMŠO, kar zahteva od odvetnikov dodatno delo, za katerega nimam “vesti”, da bi ga zaračunala stranki, izgubim pa pecej časa in nenazdanje nam povzroča stroške. Skratka, od sicer dobro zvenečega projekta Lukenda je ostal samo še tisoč in en način preprečevanja poti do sodbe, do pravične sodbe pa še kakšnih 1000 preprek več.
Večkrat javno opozarjate na pomanjkljivosti našega glavnega mesta. Pravite, da ne smemo dopustiti, da ga spremenijo v veliko gostilno. Zakaj?
Ljubljana moje mladosti je bila prijetno mesto, varno. Res so bile fasade hiš, ki so bile v družbeni lastnini, žal razpadajoče, vendar je imelo mesto svojo meščansko dušo. Živela sem v centru mesta na Prulah, v vse šole, vključno s fakulteto sem hodila peš. Poznam vsako uličico v stari Ljubljani, vsako potko na Grad in Golovec, vrbe ob Ljubljanici so žal posekali. Mislim, da bi župan Ljubljane mora biti nekdo, ki je bil v Ljubljani kot otrok, najstnik, študent, starš, uslužbenec, ki pozna tudi težave starejše populacije, nekdo, ki je dihal z Ljubljano, ki je poznavanje Ljubljane prejemal od starih Ljubljančanov, ki ve, kateri hiši se je reklo pri Urbanc in kje je Peglezn. Nekdo, ki ve, da so se študentje MF zabavali v “pajzlu”, pravniki v Platani in Zlati ladjici, nekdo, ki se je igral v kamniti ribi v Tivoliju in hodil na promenadne koncerte. Mi, ki smo to iskusili in imeli mesto radi, se danes v njem ne počutimo več niti varno niti domače.
Ste tudi ljubiteljica živali, predvsem psov. Nam lahko zaupate, katerega imate doma in kam se najraje odpravite z njim?
Živali so po naporni službi tisto kar me razveseli in razbremeni. Sreča psa, ko vidi, da se preobuvam in jemljem povodec, se prenese name. Moj zlati prinašalec se veseli življenja, previdno se prične oglašati skupaj s ptiči že ob prvem svitu, ob 6h zjutraj pa je že na drugi stopnici, kjer se veselo preteguje in posluša korake, ko se oblačim. Naj bo jutro še tako megleno in deževno po polurnem sprehodu čutim, da bom zmogla preživeti dan. Res mislim, da bi morali zdravniki ljudem pse in mačke predpisovati kot terapijo.
Vir: Utrip Ljubljane
