Piše: Matej Markič (Nova24tv)
In čeprav imajo vse najbolj razvite države z najbolj kakovostnimi zdravstvenimi sistemi na svetu poleg javnega razvit tudi robusten sistem zasebnega zdravstva, pa se Levici očitno spet kolca po njim ljubih zdravstvenim sistemom iz rajske Venezuele, Kube in Severne Koreje, kjer je celotno zdravstvo v državi popolnoma pod kontrolo osrednjih državnih oblasti oz. popolnoma javno. Ker si vsi lahko nazorno predstavljamo, kakšna je kakovost njihovega zdravstva, posledično pa tudi kakovost življenja prebivalcev naštetih držav.
Čudna so pota gospodova, če si želijo večni študentje iz FDV-ja, ki dominirajo v Levici, odločati o tem kje, kdaj in kako bodo delali ljudje, ki so diplomirali na medicinski fakulteti, ki velja za najtežjo v državi. In še bolj čudna pa so, če nameravajo ti isti ljudje še naprej porivati svojo “Make Slovenia Venezuela Again” agendo in popolnoma nacionalizirati slovenski zdravstveni sistem.
Levica na svoji spletni strani pompozno oznanja, kako že leta opozarja na “problematiko popoldanskega dela zdravnikov”, ki jih Luka Mesec, Miha Kordiš in drugi paraziti slovenskega davkoplačevalskega denarja zaničljivo imenujejo “zdravniki dvoživke”. Člane stranke, ki bi morala biti po vseh ustavnih standardih prepovedana, pri tem seveda najbolj boli privatizacija zdravstvenega sistema oziroma strah pred zmanjševanjem že tako pretirano razbohotenega slovenskega javnega sektorja (za malo dobrega okusa so pridali še puhlice o korupcijskih tveganjih, lažnih evidentiranjih, preskakovanju čakalnih vrst in njihovemu podaljševanju). Očitno so njihove bojazni tako velike, da so ta teden sklicali nujno sejo odbora za zdravstvo, v okviru katere zahtevajo, da naj se v slovensko zakonodajo vključi konkurenčna prepoved popoldanskega dela pri zasebnih izvajalcih za zdravnike, zaposlene v javnih zdravstvenih zavodih in koncesionarjih. Poleg tega bi si naši ekosocialisti želeli še zvišati davke na dobiček, ki trenutno v zasebnih zdravstvenih ustanovah znašajo 4 odstotke.
Iz Slovenije narediti obubožano Venezuelo – to je cilj Levice
Na tem mestu velja najprej poudariti, da v zdravih demokracijah nihče nima pravice nikogar siliti kje, kdaj in kako bo opravljal svoje delo, saj bi šlo pri tem za nedopusten poseg v svobodno voljo posameznika. To zelo jasno predpisuje tudi 49. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je v Sloveniji “zagotovljena svoboda dela”, “da vsakdo prosto izbira zaposlitev”, “da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto” in da “je prisilno delo prepovedano”. Sicer pa bi morala stranka, ki si deklarativno nenehno prizadeva za delavske pravice, svobodo dela in sploh vsakršno svobodo vseh slovenskih državljanov, to še posebej dobro vedeti. Ker pa bi morala biti takšna dejstva v neki demokratični in svobodni državi vsakomur povsem samoumevna, se bomo raje bolj osredotočili na potrebo po širokem in funkcionalnem zasebnem zdravstvu, ki gre skrajno levim strankam tako zelo v nos in proti kateremu je bila primarno uperjena srž današnjega prispevka na uradni strani Levice.
Zavedati se je namreč treba, da zagotavljanje zasebnih zdravstvenih storitev nikakor ne predpostavlja ukinitve univerzalno dostopnega zdravstvenega sistema, v kar nas želijo prepričati člani najradikalnejše slovenske stranke. Spodbujanje privatne zdravstvene oskrbe je namreč zgolj nujna dopolnitev javnega zdravstvenega sistema, pri čemer je na prvem mestu ponujanje možnosti ljudem, da ti po lastni presoji izberejo svojim željam in potrebam primerno zdravstveno oskrbo. Na osnovi tega lahko prihaja v primeru privatnih zdravstvenih ambulant (zaradi vpliva prostotržnih mehanizmov, ki jih v javnem zdravstvu ni) tudi do zdrave medsebojne konkurence ponudnikov storitev, kar posledično vpliva na dolgoročno zniževanje cen in višanja kakovosti samih storitev, ki jih pacientom nudijo zasebniki.
In čeprav imajo vse najrazvitejše države z najkakovostnejšimi zdravstvenimi sistemi na svetu poleg javnega razvit tudi robusten sistem zasebnega zdravstva, pa se Levici očitno spet kolca po njim ljubih zdravstvenim sistemom iz rajske Venezuele, Kube in Severne Koreje, kjer je celotno zdravstvo v državi popolnoma pod kontrolo osrednjih državnih oblasti oz. popolnoma javno. Ker si vsi lahko nazorno predstavljamo, kakšna je kakovost njihovega zdravstva, posledično pa tudi kakovost življenja prebivalcev naštetih držav (po podatkih spletne strani World Population Review znaša na Kubi pričakovana življenjska doba posameznika 79,18 let, v Severni Koreji 72,89 let, v venezuelskem socialističnem raju pa bornih 72,34 let, medtem ko v Sloveniji ta trenutno znaša 81,85 let), je odveč razlagati, kam bi vodilo uničenje zasebnega slovenskega zdravstva, morda pa bi bilo člane Levice pametno podučiti, kam bi vodilo njegovo razširjenje.
V ta namen bomo v prispevkih, ki jih bomo na tej strani objavili tekom naslednjih dni, vzeli pod drobnogled singapurski zdravstveni sistem, saj velja zdravstvo v tej jugovzhodni azijski državi z dobrimi petimi milijoni prebivalcev za eno najboljših, če ne celo najboljše na vsem svetu. Verjetno je odveč že vnaprej poudarjati, da pozna ta izjemno razvita mestna država razvejan sistem zasebnega zdravstva, kar njenim državljanom omogoča nadpovprečno kakovost življenje in eno najvišjih pričakovanih življenjskih dob, ki znaša kar 83,66 let in Singapur uvršča na 5. mesto na svetu.
