Poslanska skupina SNS je danes poslala naslednje sporočilo o dogajanju na zaprti seji odbora za zunanjo politiko.
V nadaljevanju sporočilo poslanske skupine SNS objavljamo v celoti:
“Če je kdo pričakoval, da bomo na zaprti seji razpravljali o odgovoru slovenske strani na zavračanje implementacije arbitražne razsodbe s strani Hrvaške se je zmotil. Razprava je tekla o hrvaškem dokumentu starem nekaj mesecev, seveda z oznako tajnosti. O slovenskih izhodiščih na hrvaško pisanje ni bilo pripravljenega gradiva, čeprav je odgovor treba poslati do 15. februarja 2019. Kakor kaže se bo zopet vladna koordinacijska skupina, torej vladna politična združba, ki jo je vzpostavil nekdanji predsednik vlade Miro Cerar in jo ima pod perutnico še vedno, sama dogovorila kaj sme napisati in kaj ne. Le kaj dela pri tem parlament Republike Slovenije? Gre za odločitve o naši domovini! Te odločitve ne smejo biti v rokah tistih in takšnih, ki jim manjka znanja, patriotizma in zdrave pameti.
Kako nebogljeni smo pred mednarodno javnostjo se kaže tudi po tem, da je uradni jezik postopka hrvaščina!
Če bi hoteli razpravljati resno, korektno in v korist domovine, bi morali vsaj na mizi imeti memorandum Republike Hrvaške in memorandum Republike Slovenije, ki sta pri nas še vedno označena z oznako ZAUPNO in tako skrita pred javnostjo. Če bi ju imeli pred seboj bi videli, kaj je pri hrvaškem memorandumu začetni motiv, in sicer, da Slovenci že sami trdijo, da je Republika Slovenija morsko prikrajšana država, kar utemeljujejo s pisnimi objavami nekaterih slovenskih pravnih strokovnjakov. Ob takih izhodiščih je res pričakovati dober izplen. Poleg tega naši pravni strokovnjaki še vedno vztrajajo na stališču, da sta se Republika Slovenija ter Republika Hrvaška osamosvojili na isti dan, kar kaže na pomanjkanje zgodovinskega spomina in kratko pamet. Slovenija je izvedla deklaracijo 25.6. 1991 in proklamacijo 26.6.1991. To pomeni, da je napovedala dogodek 25.6. razglasila pa ga je naslednji dan, v takrat še skupščini Republike Slovenije. Hrvaška je razglasila svojo državnost 3 mesece kasneje 8.10. 1991. Žal so naši pravni strokovnjaki ob moji razlagi, razlik med deklaracijo in proklamacijo samo debelo gledali, zunanji minister Cerar pa je občasno zehal. Da imam prav o časovni razliki razglasitve obeh držav govori dejstvo, da je v tem 3 mesečnem obdobju bil tripartitni sestanek na katerem so sodelovale Republika Slovenije, Evropska unija in ostanek Socialistične federativne republike Jugoslavije in nikogar drugega. To je internacionalni dokaz o takratnem neobstoju Hrvaške.
Ravno tako se naši pravni strokovnjaki, ne zavedajo kaj govori 5. člen sporazumna o arbitraži (ki ga za razliko od hrvaške strani, slovenska stran še vedno bedasto in napačno poimenuje arbitražni sporazum), ki v 5. členu govori, da kakršen koli pravni dokument, ki je nastal po 25.6. 1991 nima nobene veljave. To pomeni, da hrvaška sploh ne more biti stranka v postopku. Naši so vse skupaj, morda celo namerno, spregledali in naredili totalno sranje. S sporazumom smo dobili v roke odlično orožje, ki je temeljilo na načelih ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona ob koncu 1. svetovne vojne, kar so nam sestavljavci sporazuma dali na mizo kot darilo. Če kdo misli, da je sporazum napisal Pahor, se hudičevo moti.
Skratka slovenska vladna stran izdaja domovino in od tem izdajstvu bo govorila zgodovina.
Cerar je v svojem govoru dejal, da nikoli nismo imeli nič oprijemljivega, pa sem mu v svojem nagovoru povedal, da je tudi z mojih logov prišlo na Ministrstvo za zunanje zadeve, kar nekaj dokumentacije, še več pa od g. Andreja Lenarčiča, pa so to odrinili na stran. Razlog si zamislite sami. Prav tako je ogromno dokumentacije in zemljevidov v arhivih na Dunaju in Budimpešti, do katerih je pristop odprt in enostaven. Tam notri je vse oprijemljivo ter temelječe na internacionalnem pravu.
Cerar je rekel, da je prvikrat v zgodovini definirana meja s Hrvaško, kar zopet postavlja pod vprašaj doktorat na pravni fakulteti. Meja slovenskih dežel, ki so 1.12. 1918 vstopile z vsemi svojimi državnimi mejami v skupno državo, kasneje imenovano Jugoslavijo, so bile definirane ves čas. Te meje je upošteval tudi Zagreb, ko je nastala Nezavistna država Hrvaška, in je te meje uradno in veljavno priznal že leta 1941. Točneje, da je govor o državni meji dokazuje uradno dejanje nacistične Hrvaške, ki je vse te mejne črte (mutatis muntandis) brez ugovora in z veseljem priznala meseca maja 1941. Pa tega Cerar ne ve. Še vedno drema na socialistični ureditvi in na razmejitvi socialističnih republik, kar pa je bilo zgolj administrativno določeno po komandi takratne komunistične partije, ki je Cerar kakor kaže ne more pozabiti.
Hrvatje bodo v tem prerivanju seveda zmagali, naša stran pa bo osmešena in izpadla bedasto. Seveda pa bodo pravni strokovnjaki obilno nagrajeni za svoje delo, čeprav ga niso opravili. Sicer pa, hvala bogu, da so Hrvatje odstopili od odločitve arbitražnega tribunala, kar bi morali storiti tudi mi. Na ta način bi lahko v ponovnem procesu, dali na mizo relevantne, internacionalno pravne dokumente in dokaze ter zmagali.
To sem povedal na seji, potem pa sem jo zapustil, ker mi je že začetno govoričenje pravnih strokovnjakov dvignilo pritisk.”
Vir: PS SNS
